Na območju Dolomitov so bili padli v 1. svetovni vojni prvotno večinoma pokopani na manjših pokopališčih, številna so bila težko dostopna. Poleti 1934 so med nemško in italijansko oblastjo stekli pogovori o preurejanju nemških grobišč v Italiji.
Predvidena je bila tudi ureditev svetišča Pordoi. Načrt zanj je pripravil Robert Tischler. K svetišču je načrtoval speljati daljšo sprehajalno pot. Leta 1938 pa se je komaj skiciran projekt Pordoi že pokazal kot nezadosten. Ker so se zavedali da v Queru in Tolminu dimenzije svetišč ne dopuščajo, da bi vanju prenesli še posmrtne ostanke avstro-ogrskih vojakov, so se odločili za Pordoi. Zato je bil načrtovan kot veliko pangermansko svetišče, v katerem bi svoj večni počitek našlo kar 26.000 padlih vojakov nove velike Nemčije. Kasneje, v letih 1941–1942, so nameravali zmogljivost svetišča povečati na kar 56.000, vendar so bila dela zaradi vojnega dogajanja prekinjena. Delo se je nato nadaljevalo v petdesetih letih prejšnjega stoletja in dokončalo leta 1959.
Svetišče Pordoi leži na n. v. 2239 m, vzhodno od prelaza. Monumentalni kompleks obsega osmerokotni stolp s širokim krožnim dnom z dvema policama. V osrednji kripti so v skupni grobnici posmrtni ostanki 454 nemških in 8.128 avstro-ogrskih padlih vojakov, prvotno pokopanih na bližnjih vojaških pokopališčih. Na zunanjih policah so posmrtni ostanki 847 Nemcev, padlih v drugi svetovni vojni in prvotno pokopanih na več pokopališčih na območju Belluna. Svetišče upravlja Volksbund.
Zgradba svetišča spominja na tipično nemško arhitekturo totenburg, razdeljena je v tri nadstropja z nekakšno vojaško obrambno strukturo. V zunanjem spodnjem delu so niše iz 2. svetovne vojne, v dveh notranjih etažah osmerokotne oblike pa je prostor za ostale padle. Pri vhodu je seznam z imeni vseh pokopanih vojakov prislonjen na steno, votivna svetilka in več kipov žalujočih vojakov. Posebnost tega svetišča je prisotnost padlih vojakov iz 1. in 2. svetovne vojne.
