Okupatorjevo nasilje na obravnavanem območju je zlasti močno prizadelo družino Vrečko iz Škofje vasi, saj so življenje izgubili kar štirje njeni člani: Alojz in Konrad ter Zofija (por. Zagožen) in njen mož Jože Zagožen.[1] Njihovo družinsko tragedijo lahko primerjamo s tragedijo, ki jo je med vojno doživela družina Dobrotinšek z Dobrotina pri Vojniku, ki je zaradi okupatorjevega nasilja izgubila štiri sinove.
Vrečkova kmetija je spadala med večje v Škofji vasi. Po prvi svetovni vojni je na njej gospodaril Florijan Vrečko, ki se je poleg s kmetovanjem ukvarjal še s trgovino z lesom. Z ženo sta imela deset otrok, od tega šest sinov (Alojz, Tinko, Franci, Konrad, Leopold in Janko) ter štiri hčerke (Zofija, Terezija, Ivanka in Mimi). Po očetu Florijanu je posestvo že pred vojno prevzel sin Alojz (Lojzi), ki je imel še kolarsko obrt (njegova delavnica je bila v zgradbi poleg Medvedove gostilne). V življenje Vrečkovih je usodno posegla nemška okupacija leta 1941. Prvi udarec od strani nemških okupacijskih oblasti so Vrečkovi doživeli že kmalu po okupaciji ob sprejemanju v Štajersko domovinsko zvezo (Steirischer Heimatbund, ki je bila ustanovljena maja 1941 s ciljem, da izvaja ponemčevanje slovenskega prebivalstva na Spodnjem Štajerskem. Medtem ko je velika večina prebivalcev občine Škofja vas dobila zelene legitimacije in s tem nemško državljanstvo na preklic (Aufwiederruf), pa so Vrečkovi iz političnih razlogov dobili bele legitimacije. S tem so dobili status tako imenovanih zaščitencev (Schutzangehärigen) in ne bi mogli nikoli postati nemški državljani, zato je bila njihova usoda silno negotova. Lahko bi jih poslali na prisilno delo v delovno taborišče Strnišče pri Ptuju (Sterntal), po vojni pa bi jih, če bi zmagala Nemčija, čakala še veliko hujša usoda, saj so bili vsi “zaščitenci” predvideni za uničenje.
Ko je bil kmalu po okupaciji ustanovljen terenski odbor Osvobodilne fronte (OF) za območje občine Škofja vas, so se v OF vključili tudi nekateri Vrečkovi. Alojz (Lojze) in Janko sta se, kot bomo videli, 22. junija 1941 udeležila sestanka, ki ga je v Oljčkovi (Vrečkovi) gostilni v Arclinu sklical član Okrožnega komiteja KPS Peter Stante – Skala. Na njem je udeležencem razdelil naloge. Alojz je bil zadolžen za Škofjo vas, Janko in še en pa sta bila zadolžena za Vojnik. Pristaši OF so se občasno sestali pri Jožetu Zagožnu in njegovi ženi Zofiji (rojeni Vrečko) v Vojniku in razpravljali o politični situaciji. Njihovih sestankov pa se je udeleževal tudi nekdo, ki je delal za nemško tajno policijo (Gestapo), in jih ovadil. V okviru racij, ki jih je Gestapo izvedel v začetku leta 1942, so bili aretirani Zofija Vrečko in njen mož Jože Zagožen ter bratje Alojz, Konrad in Leopold in odvedeni v zloglasni celjski gestapovski zapor Stari pisker. Po zasliševanjih z mučenjem so jih spoznali za krive delovanja proti nemškim oblastem. Lojzeta so julija 1942 ustrelili kot talca in mu zaplenili kmetijo, njegovega brata Konrada in sestro Zofijo ter njenega moža Jožeta Zagožna pa so poslali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer so kmalu vsi trije preminuli. Triletno hčerkico Zofije in Jožeta Zagožna, Jožico, so odpeljali v Nemčijo in jo tam dodelili v posvojitev nemškemu paru. Po vojni so jo njeni svojci s pomočjo Mednarodnega Rdečega križa uspeli najti in se je vrnila. Ker je ostala sirota brez obeh staršev, sta skrbništvo zanjo prevzela njena stara starša. Zaradi večletnega bivanja pri nemških “starših” je ob povratku znala govoriti samo nemško.
Od vseh članov družine Vrečko, ki so padli v roke Gestapa, je ostal živ samo Leopold. Tudi njega so v zaporu zasliševali in pretepali, vendar ga niso določili za talca, niti ga niso poslali v koncentracijsko taborišče. Skupaj z nekaterimi drugimi zaporniki so ga odpeljali na grad Borl, kjer so ga zaposlili pri kmečkih opravilih, in se je jeseni 1942 vrnil domov. Vojno sta preživela tudi njegova brata Franci in Janko. Francija so z družino izselili v Srbijo, Janko pa je vojno preživel pri sorodnikih v Zagrebu. Tja je pred nemškimi oblastmi pobegnil že konec leta 1941, da se je izognil posledicam, ker je v gostilni Kaš v Arclinu udaril moškega, ki je pobiral prispevke za Zimsko pomoč (Winterhilfe). Prav tako so vojno preživele sestre Trezi, Ivanka in Mimi.
[1] Podatke o tragediji družine Vrečko iz Škofje vasi je avtorju posredoval g. Leopold Vrečko ml.
