Uveljavljanje žensk v literaturi sovpada z bojem za njihove pravice na vseh področjih in je obenem prizadevanje za priznanje enakovrednega in avtentičnega ženskega glasu v literaturi.
Za prvo žensko avtorico velja Enheduanna, Sumerka, ki je živela v 23. stoletju pr. n. št. v Mezopotamiji, najbolj znana med starodavnimi ustvarjalkami pa je Sapfo, antična pesnica z otoka Lesbos (7. st. pr. n. št.). V srednjem veku med redkimi pisateljicami izstopa Christine de Pizan (14. st.), pesnica in avtorica na dvoru francoskega kralja Karla VI., ki je leta 1405 napisala »Book of the City of Ladies«, kritično knjigo o alegoričnem mestu, v katerem so neodvisne ženske živele brez klevetanja moških.
O pravem uveljavljanju žensk na področju literature pa lahko govorimo šele od 18. stoletja naprej, ko se ženske oglašajo v težnji za vstop v politično javnost. Prva pisateljica, ki se je javno zavzela za pravice žensk, je bila Francozinja Olympe de Gouges (1748−1793). Njeno najodmevnejše delo je Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke, v kateri je opozarjala na spolno neenakost v francoski družbi. Zaradi svojega upora proti režimu je umrla pod giljotino.
V Sloveniji je »zgodovina slovenske ženske literature zgodovina manka, zgodovina neoseb, zgodovina zamolčevanja in poniževanja.« (Silvija Borovnik, profesorica slovenske književnosti na mariborski filozofski fakulteti). Naše prve prozaistke se pojavijo v 19. stoletju: Josipina Turnograjska, Pavlina Pajkova in Luiza Pesjakova, Zofka Kveder pa velja za prvo avtorico ženske umetniške, feministično obarvane literature.
V 20. stoletju število pisateljic in pesnic postopoma narašča. Njihov trnov vzpon na literarni Parnas pomenljivo odražajo nagrade: Če je ženski delež med sodobnimi slovenskimi romanopisci okrog 40 %, je nagrajenk za najboljši slovenski roman kresnik vpadljivo manj − le 10 %. Doslej, od leta 1991, so ga prejele le 4 pisateljice: Berta Bojetu, Katarina Marinčič, Bronja Žakelj in Veronika Simoniti. Med 70 literati s Prešernovo nagrado, ki jo podeljujejo od l. 1947, sta le dve avtorici (dvakrat Mira Mihelič ter Svetlana Makarovič), med 80 z nagrado Prešernovega sklada je 11 žensk. Jenkovo nagrado, ki jo podeljujejo od l. 1986, je prejelo 7 pesnic, Veronikino nagrado (od l. 1997) pa 7 žensk med 23 nagrajenimi. Grumovo nagrado za dramatiko (od l. 1979) je prejelo 6 žensk od 41 nagrajencev. Zaradi podcenjenosti ženskih avtoric in v spodbudo njihovemu literarnemu ustvarjanju je Ženski odbor Slovenskega centra PEN leta 2013 uvedel literarno nagrado Mira, namenjeno le ženskam. In nenazadnje: Nobelovih nagrajenk za literaturo je od prve podelitve l. 1901 samo 15.
Neža Maurer je po končanem učiteljišču diplomirala na Pedagoški akademiji in izredno še na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Delovala je na številnih področjih: kot slavistka, učiteljica, novinarka, urednica, reporterka, direktorica, svetovalka za kulturo in samostojna umetnica, predvsem pa vse življenje kot pesnica ter pisateljica z neizmernim opusom za otroke in odrasle. S svojo karizmo, neomajno energijo in dobrohotnostjo je pri 90 letih zgled ženske, ki je sama svoje sreče kovač.