Slovenščino se je »učil sam, brez učiteljev, brez slovnice, brez slovarja /…/«.
Odraščal je ob slovenskem narečju, ki ga je slišal v družini. Med šolanjem v Čedadu se je seznanil z italijanskim jezikom in kulturo. Zaradi jezika je bil v tujem okolju v zadregi, trši oreh pa so bili sošolci, ki so ga imeli za drugačnega – Slovenca. Začel se je zavedati, da ne čuti pripadnosti. Ko se je nekega poletja le odločil, da bo v roke prijel slovensko knjigo, sta se v njem vzbudila zavest in ponos.
Kot samouk je prehodil dolgo pot od prvih poskusov razumevanja knjižne slovenščine, skozi proces osvajanja jezika do jezikovne in umetniške zrelosti. V videmskem semenišču je med drugim učil tudi slovenščino, poučeval jo je na osnovi italijanskega jezika. Ker ni imel ustrezne slovnice, jo je sestavil sam. Izšla je v Gorici z naslovom Grammatica della lingua slovena ad uso delle scuole (1930).
V pismu prof. Alojziju Resu, ki ga je leta 1923 objavil v reviji Čas, je zapisal: »Oči so se mi odpirale, spregledal sem. Zrl sem presenečen, kakor skozi malo špranjo, v novi svet, v dotlej nepoznani slovenski svet, ki se je v bujni domišljiji predstavljal v čarobnem svitu večji, nego je. Nastala je zavest, da spadam v ta svet, porodilo se je navdušenje, strast in neutolažljiva želja spoznati ga še bolje.«
Zavedal se je, da je »knjižna slovenščina naravno dopolni o domačega narečja , najustreznejša za izobrazbeni, kulturni in socialni dvig beneškega prebivalstva« (Mons., 2006, str. 116 ) ter dragocena vrednota, na kateri sloni identiteta posameznika in skupnosti.
