Trubarjeva ulica se od leta 1955 imenuje po začetniku slovenske književnosti in piscu prve slovenske knjige Primožu Trubarju. Potek: od Rozmanove ulice za hotelom Krka do Kapiteljske ulice. Obsega 2 hišni številki. Včasih se je imenovala Proštijska ulica (od leta 1892), še prej pa Nikolausgasse.
Primož Trubar (utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in ustanovitelj protestantske cerkve na Slovenskem, pedagog) se je rodil 9. junija (?) 1508 na Rašici. Njegov oče je bil podložnik Turjačanov in cerkveni ključar. S pomočjo škocjanskega župnika in ob soglasju fevdalnega gospoda je sina Primoža ok. leta 1520 poslal na Reko, da bi si pridobil izobrazbo, ki bi bila potrebna za opravljanje duhovniške službe. Kasneje se je šolal še v Salzburgu, Trstu in na Dunaju. Leta 1530 ga je tržaški škof Bonomo posvetil v duhovnika in poslal za vikarja v Laško. Tu je kmalu zaslovel kot vnet pridigar. V pridigah se je opiral na humanistične in reformacijske ideje. Nato je služboval še v Trstu in Ljubljani.
Trubar, ki je slovel kot vsestransko sposoben človek, je bil v začetku leta 1547 kot vikar poslan na Dolenjsko v Šentjernej, da bi gospodarsko uredil tamkajšnjo zanemarjeno župnijo. Kakor povsod, se je tudi tukaj imenitno izkazal. Popravil je župnišče, verjetno postavil mlin in izboljšal poljedelstvo in vinogradništvo. Gotovo si je pridobil tudi veliko verskih somišljenikov, saj izročilo pravi, da so Šentjernej še dolgo poslej imenovali »luteranska vas«. A ker se je škof Urban Textor odločil, da bo v svoji škofiji obračunal s protestantskimi duhovniki, je moral Trubar že leta 1548 zapustiti Kranjsko.
V pregnanstvu (Nürnberg, Rothenburg, Kempten, Urach) je za širjenje protestantizma med rojaki poskrbel s pisano besedo. V Urachu je za tiskanje ustanovil biblijski zavod. Leta 1561 se je vrnil v Ljubljano, a je zaradi izdaje Cerkovne ordninge (1564) moral ponovno v izgnanstvo v Nemčijo, najprej v Tübingen, nato v Lauffen in končno v Derendingen, kjer je ostal do smrti 28. junija 1586.
Trubar velja za začetnika slovenske književnosti in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika, v katerem je bilo sprva, poleg germanizmov, precej dolenjskih posebnosti, saj je hotel biti Trubar čim bolj domač, pogovoren in učinkovit. Kot vodja protestantske cerkve je napisal nad 20 knjig, med njimi tudi prvi dve slovenski knjigi Abecednik in Katekizem (l. 1550), prevajal sveto pismo, izdal slovenski koledar, pesmarice in druge nabožne knjige, uvedel črkopis bohoričico in skrbel tudi za šolstvo.