Rodila se je 10. maja 1896 v rudarski družini v TrbovIjah, se po po končani osnovni šoli vpisala na administrativni tečaj in se po prvi svetovni vojni pa zaposlila pri revirskih delavskih organizacijah.
Članica Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) je bila vse od njenega nastanka. Med drugim se je udeležila tudi spopada z orjunaši leta 1924 in bila zato obsojena na celjskem sodnem procesu. Od leta 1929 je bila na šolanju v Sovjetski zvezi, kjer je delala v različnih sindikalnih in političnih organizacijah. Po vrnitvi v Slovenijo leta 1937 je bila zaradi političnega dela kmalu aretirana, leta 1940 pa se je zaradi zasledovanja policije umaknila v ilegalo. Kmalu po okupaciji se je vključila v skupino prvih ilegalcev in odšla v partizane v Revirsko četo. Že avgusta 1941 so Nemci četo razbili, a Čečeva je preživela in po okrevanju odšla kot inštruktorica partijskega kadra v celjsko okrožje. Spomladi 1942 je postala prva sekretarka Območnega komiteja KP Slovenije, v sodelovanju s Kozjansko četo ustanavljala, širila in povezovala organizacije Osvobodilne fronte, konec avgusta 1942 pa jo je zajela nemška policija. Ranjeno so najprej prepeljali v brežiško bolnišnico in nato v prosluli celjski zapor Stari pisker.
Po dolgih zasliševanjih in mučenjih so jo prepeljali v Maribor, nato na grad Bori, čez nekaj mesecev pa so jo ponovno vrnili v celjske zapore. Muke so se nadaljevale in po borbi Veličkove čete Savinjskega bataljona 7. novembra 1942 na DobrovIjah, kjer je bilo ubitih 17 partizanov, so Tončko Čeč skupaj s sedmimi zajetimi borci ob zasramovanju vodili po celjskih ulicah. Nato so jih postavili pred Narodni dom, simbol slovenstva v mestu, med ubite soborce in jim obesili table okoli vratu. Čečevi so obesili okoli vratu tablo z napisom »Jaz sem partizanka Roza in sem povzročila številne zločine«.
V začetku leta 1943 so jo odgnali v nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je za posledicami tifusa umrla 3. novembra 1943. Deset let kasneje so jo razglasili za narodno herojinjo. V spomin nanjo je 1. junija 1975 Skupščina občine Celje sprejela odločitev, da se ulica na Otoku poimenuje po Tončki Čečevi, njeno ime pa nosi tudi eden od treh celjskih otroških vrtcev.
Po dolgih zasliševanjih in mučenjih so jo prepeljali v Maribor, nato na grad Bori, čez nekaj mesecev pa so jo ponovno vrnili v celjske zapore. Muke so se nadaljevale in po borbi Veličkove čete Savinjskega bataljona 7. novembra 1942 na DobrovIjah, kjer je bilo ubitih 17 partizanov, so Tončko Čeč skupaj s sedmimi zajetimi borci ob zasramovanju vodili po celjskih ulicah. Nato so jih postavili pred Narodni dom, simbol slovenstva v mestu, med ubite soborce in jim obesili table okoli vratu. Čečevi so obesili okoli vratu tablo z napisom »Jaz sem partizanka Roza in sem povzročila številne zločine«.
V začetku leta 1943 so jo odgnali v nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je za posledicami tifusa umrla 3. novembra 1943. Deset let kasneje so jo razglasili za narodno herojinjo. V spomin nanjo je 1. junija 1975 Skupščina občine Celje sprejela odločitev, da se ulica na Otoku poimenuje po Tončki Čečevi, njeno ime pa nosi tudi eden od treh celjskih otroških vrtcev.