Leta 1953 je kot prva v zbirki Čebelica izšla Rdeča kapica J. in W. Grimma, z ilustracijami Marlenke Stupice. V zbirki še vedno izhajajo nove pravljice in otroška poezija. Čebelica je dobila svoje ime v počastitev spomina na Čopovo Kranjsko Čbelico.
Zbirko Zlata ptica je urejala do leta 1973. V zbirki so zbrane najlepše pravljice in pripovedke iz vsega sveta: romunske, afriške, nordijske, turkmenske, korejske, čilske, avstralske, japonske, ciganske, indijske in druge. V zbirki je izšlo čez sto knjig.
Kristina Brenkova si je že na začetku poklicne poti zadala nalogo zbiranja in prevajanja ljudske dediščine. Pripravila, prevedla in uredila je več kot tristo slovenskih in tujih pravljic ter pesmi. Pripravila je zbirke pravljic z naslovi: Babica pripoveduje (slovenske ljudske pravljice), Mamka Bršljanka (svetovne ljudske pravljice), Lonček, kuhaj! (ljudske pravljice slovanskih narodov), Zlata ptica (svetovne ljudske pravljice), Zlata skledica (izbor pravljic iz vsega sveta) ter Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice (slovenske ljudske pesmi) in druge.
V slovenski jezik je prevedla nekaj klasičnih besedil iz svetovne književnosti, med drugim Astrid Lindgren: Pika Nogavička ter Bratec in Kljukec s strehe, Felix Salten: Bambi, Eduard Petiška: Stare grške bajke, Ludvik Aškenazy: Potovanje pravega palčka, Fred Rodrian: Jelen Jarko in druge zgodbe, ki so izšle v različnih mladinskih listih in revijah. Priredila je veliko kratke proze, mladinskih iger in prevodov (Burko o jezičnem dohtarju skupaj z Emilom Smaskom, Harriet Beecher Stowe: Koča strica Toma) ter jih objavila v revijah Ciciban, Pionir, na radiu in v knjigah.
Uredniški koncept Kristine Brenkove pri izdajanju slikanic in knjig je bil sodelovati s pisatelji in slikarji ter z njimi ustvarjati dela za otroke in mlade, s posebnim poudarkom na ilustracijah. Sodelovala je z mladimi pisatelji in ilustratorji ter jih podpirala pri izražanju domišljije. Kmalu si je za sodelovanje pridobila profesorje Akademije za likovno umetnost v Ljubljani (prof. Marija Preglja, Franceta Miheliča in rektorja Božidarja Jakca), katere diplomanti so nato ilustrirali za založbo. Na priporočilo profesorjev so k njej prišli Jože Ciuha, Milan Bizovičar in drugi. Marlenka Stupica je tesno povezana z ustvarjalnostjo Kristine Brenkove, saj je ilustrirala mnoga njena dela.
Kristina Brenkova je bila očarana nad prvimi Kosovirji na leteči žlici Svetlane Makarovič. Vedela je, »da gre za inteligentno, odkrito, humorja polno prozo, ki ima v sebi celo podtalno poezijo«. Nagovorila je Daneta Zajca, da je začel ustvarjati tudi za otroke. Najprej je napisal Belo mačico.
Kot urednica je pomagala odkrivati tudi otrokom po svetu del slovenske ustvarjalnosti in poskrbela, da so izvirne slovenske slikanice iz njenega uredništva prevedli v evropske jezike. S svojim delom je pripomogla k ugledu slovenske slikanice v svetu. Sodelovala je s tujimi založniki. Poskus se je začel s prevodom Levstikovega Martina Krpana in Valjavčevega Pastirja (ilustratorja Tone Kralj in Marlenka Stupica) v angleški in nemški jezik. Da se je naša slikanica začela uveljavljati v svetu, ima največ zaslug Hišica iz kock Ele Peroci, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na mednarodnem knjižnem sejmu naletela na veliko odobravanje.