V primežu habsburških reform

Posebno poglavje duhovne zgodovine v 17. in 18. stoletju je bila težnja po rimskih relikvijah, od katerih je ena po zaslugi plemenitega Helfenthala prišla tudi na Goro Oljko. Dr. Avgust Stegenšek navaja, da »… so v tem času več kakor vso prejšnjo dobo skupaj raznosili sv. trupel po vsej katoliški cerkvi. Samo v Švico so donesli v l. 1646-1697 350 svetnikov iz Italije in od teh pet šestin iz katakomb. V solnograški nadškofiji je 15 takih »krščenih« mučenikov (ker ni bilo zapisanega imena na grobu, so jim dali drugo poljubno ime), v lavantinski, kolikor mi je znano, jih je šest; sv. Agapita pri Novi Cerkvi, sv. Rozalije v podružnici sv. Jakoba v škalski župniji, sv. Teodora na Polzeli, sv. Fidelisa v Studenicah, sv. Donata v Šent Vidu pri Ptuju ter sv. Favstina pri Sv. Petru poleg Maribora. Cerkev sicer nimajo, a tudi njih mučeniška čast se ne da dokazati, ker so tedaj v katakombah iz brezpomembnih znamenj sklepali na mučeništvo.«

Ljudske pobožnosti na Gori Oljki to ni motilo, dokler niso tudi v njeno razgibano versko življenje trdo posegle jožefinske reforme. V smislu znanega francoskega absolutističnega vladarja »država – to sem jaz,« so reforme hotele okrniti avtoriteto Cerkve kot konkurenčne ustanove in jo v celoti podrediti nadzoru ter interesom države. Reforme so globoko posegle tudi v pristojnosti Cerkve, saj se je nanjo nanašalo po podatkih Zgodovine krščanstva na Slovenskem preko 6000 odlokov; med drugim je bila ukinjena večina samostanov, bratovščin in romarskih poti.