Za sedmimi gorami, za sedmimi vodami …
Tako bi človek najbrž lahko začel, če bi hotel pisati o hišici Brez skrbi v dolini dišečih vin. Tudi tisti popotnik, ki si izbere najkrajšo pot, se mora še zasopihati v hrib, potem ko zapravi veliko denarja za vlak, ozkotirni vlak in poštni voz, s čimer se zanj izgubi veliko lepot čudovite pokrajine. Ne, kdor želi k Ličiki, mora vzeti pot pod noge, od tega pa ga ne smeta odvrniti ne cesta ne vreme. Z nahrbtnikom na hrbtu človek lahkotno hodi skozi vedno bolj idilične doline, prispe v vedno mirnejše kotičke in se nazadnje ustavi pred hišico z zastekljeno verando in zelenimi žaluzijami.
Vila Sans souci!
Vila Sans souci
Tam, daleč od viharjev sveta, je živela Alice von Susić. Kmetje v najširši okolici so ji pravili Ličika,[1] kar je imenu dajalo določen, skoraj nežen prizvok in nakazovalo, da so jo prištevali k tej deželi, da so v njej videli pomemben del celote. Tudi če si bil od Virštanja oddaljen več ur, si že lahko vprašal zanjo in vsak človek ti je znal odgovoriti. Poteze vseh so se ob tem razsvetlile in od tam naprej si hodil varno kot gost celotne pokrajine. /…/
Alice von Susić – Ličika na desni
Gospodična pl. Susić naju je nadvse ljubeznivo pozdravila in nama v čast spekla šarkelj, v katerem je bilo veliko rozin, toda ker je bila Thea moja sestra po duši, se je tudi ona navduševala predvsem nad silvancem, ki je bil podoben ujetim sončnim žarkom. Dobrosrčna gospodična pl. Susić se je po tihem čudila, zakaj nobena ni raje izbrala bolj krepostnega čaja, toda človek v vinograd pač ne pride zato, da bi pil obarvano vodo!
Virštanj
Ob viteški kleti je stala Alice pl. Susić, Waldi pa nama je bevskajoče prihitela naproti in izrazila svoje navdušenje z mahanjem repa in osrečujočim valjanjem po hrbtu. Grmada lesa je gorela z visokim plamenom in na vseh hribih in gorah daleč v notranjosti Hrvaške so goreli kresovi in naznanjali praznik kresne noči. Po vinogradih so fantje in dekleta prepevali nenavadno žalostne zdravice Slovanov in v daljavi je nekdo igral na harmoniko. To glasbo imam rada, saj je kot zven naroda, v njem leži prej melanholija kot veselost. Tudi kmetje so večinoma žalostni, celo če se smejijo ali pojejo. Navzdol jih pritiska teža življenja. /…/ Ko sva pod viteško kletjo tudi medve prižgali svojo grmado, so začeli moški in pozneje tudi ženske peti in njihove otožne pesmi, zapete večglasno, so nenavadno odmevale skozi kresno noč. Kresnice so brenčeče poletavale in na nebu so se druga za drugo prižigale zvezde – tako kot ognji kresne noči! Murni so cvrčali v travi, vinska trta je cvetela, šentjanževka na sosednjem pobočju se je zibala v vetru kot prikazen. V žareči svetlobi grmade je bila viteška klet videti kot kakšna bajeslovna stavba, čar pa ni popustil niti takrat, ko je ogenj že počasi ugašal, ko je tema postajala vse bolj gosta, fantje in dekleta pa so tesno drug ob drugem še naprej ves čas peli.
[1] Alico von Susić (1880–1945) ima v svojem otroškem spominu Marija Počivavšek, rojena Grobelšek (1932): »Prebivalci Virštanja in okolice – mi smo živeli v Veračah – smo jo poznali pod imenom Ličika. Meni se je vedno zdela lepo urejena; nosila je lične predpasnike, njene obleke z različnimi drobnimi dodatki, npr. trakovi v kontrastnih barvah, so jo naredile posebno, izstopajočo; to mi je ostalo v spominu do danes. Ker smo v letih pred vojno težko živeli, nam je prišel prav vsak dinar. Z bratom sva tako Ličiki večkrat odnesla kakšno jajce ali klobaso, saj nam je te stvari solidno plačala. Med deli v vinogradu je bivala v Virštanju, sicer ne. Njene hiše danes ni več, stala je nad vinogradom, ki se je razprostiral na zahodnem pobočju pod njo. V sezoni, ko so bila v vinogradu na vrsti težja dela, za katera je bilo potrebnih več pridnih rok (kopánje, obrezovanje itd.), je ob vnaprej določenih urah po rogu s pojočim glasom vabila ljudi na delo, npr.: ›Prid’te jutri kôpat, plačam deset dinarjev!‹. Mi smo živeli slaba dva kilometra zračne črte stran, pa smo to slišali. Oče se je klicu na delo običajno odzval, Ličika je tovrstna dela pošteno plačala.« Totengedenkbuch der Deutsch-Untersteirer navaja, da je Alica von Susić, vinogradniška posestnica iz Virštanja, leta 1945 umrla v kazenskem delovnem taborišču Bresternica pri Mariboru.
