V slovenskem zgodovinskem spominu se je kot simbol vojnega trpljenja in izgub ohranil predvsem Doberdob. Gradivo Okrožnega sodišča Maribor pa nas seznanja še z drugimi »Doberdobi«. Zaradi svoje krajevne pristojnosti se je sodišče ukvarjalo predvsem s štajerskimi polki, katerim je pripadala večina pogrešanih vojakov, ter z ogrskimi polki, v katere so vpoklicevali prekmurske vojake. V gradivu pa se pojavljajo še ostali »slovenski« polki in vrsta drugih, v katerih so služili slovenski vojaki, od bosenskih in galicijskih, do trdnjavskih topniških polkov, bataljonov, saperskih in trenskih (vozatajskih) enot.
Med kraji, ki so zahtevali velik krvni davek slovenskih vojakov v Galiciji, je na prvem mestu Grodek, kjer je potekalo več velikih bojev od septembra 1914 dalje. Zaradi padca trdnjave Przemyśl je odšlo v ujetništvo veliko vojakov, pripadnikov trdnjavskih topniških polkov. Vojne ujetnike so razposlali po celotnem ozemlju tedanje carske Rusije, od Murmanska na severu do Vladivostoka na Daljnem vzhodu. Uporabljali so jih pri delu, nekateri so živeli v velikih ujetniških logorih, idealnih krajih za širjenje nalezljivih bolezni – tifusa in griže, ujetnike je pestila še bolezen pomanjkanja – skorbut (cingra po poime-novanju prekmurskih vojakov). Med kraji, kjer je veliko vojnih ujetnikov umrlo, prednjači logor Trojski (Troitzky) pri Taškentu. Sodno gradivo ne vsebuje dokumentov, ki bi pričali o zavestnem grdem ravnanju z ujetniki v carski Rusiji. Nekaj pričevanj pa govori o smrti vojakov v revolucijskem obdobju in začetku državljanske vojne v Rusiji, ko so ujetnike, ki so se hoteli vrniti v domovino, ubili boljševiki. V tedanjem revolucionarnem rdeče–belem presojanju razmer ni bilo razumevanja za domotožje vojakov, ki svojih domov in družin niso videli že več let.
Vstop Italije v vojno je približal fronto slovenskim deželam, slovenski vojaki pa so se odslej morali bojevati v alpskih pokrajinah, kjer so že naravne danosti oteževale vojskovanje. Na soškem bojišču so vojaki, ki jih obravnava sodno gradivo Okrožnega sodišča Maribor, padali na doberdobski planoti, pri Škabrijelu (San Gabrielle) in pri Tržiču (Monfalcone) ter tonili v Piavi. Veliko se jih je bojevalo na južnotirolskem bojišču in jih tudi veliko padlo pri Assiagu. Na podlagi postopkov razglaševanja smrti se da sklepati, da je na italijanski fronti večina vojakov padla v ujetništvo šele po zlomu avstrijske fronte jeseni leta 1918, pred tem pa zelo malo. Italijani so ujete vojake nastanili predvsem v provinci Verona, v Kalabriji in na Sardiniji, v ujetniških taboriščih pa so umirali zaradi posledic ran ter malarije. Malarija je bila pogosto vzrok smrti tudi med vojaki, ki so se zadrževali na solunski fronti, na področju Albanije, le da je sodnega gradiva o njih manj, ker je bilo tudi slovenskih vojakov na Balkanu manj.
Odnos vojakov do vojne nam še najbolj razkrivajo pisma, ki so jih pisali domov, svojci pa so njihova zadnja javljanja predložili ob predlogu za začetek sodnega postopka. V pismih ali na vojaških dopisnicah vojaki niso mogli napisati vsega, kar so doživeli v vojni, saj so vedeli za vojaško cenzuro, kljub temu pa vsa pisma razkrivajo veliko domotožje, zanimanje za zdravje in počutje domačih, za potek poljskih del in usodo drugih vojakov iz domačega kraja. Sovraštva do vojnih nasprotnikov v pismih ni čutiti, celo do Italijanov ne. Želja po zmagi se je povezovala z željo po vrnitvi domov. Vojna, ki jo zgodovinska dela in učbeniki označujejo za veliko imperialistično vojno, je v pismih vojakov »ta žalostna vojna«. Ko se je končala, se je pokazalo, da je spremenila oboje: tako vojake, ki so se vračali, kot njhove svojce doma. To pa so že zgodbe iz drugih sodnih spisov naših sodišč.
