Ko je neka stvar izvedena ali na novo odkrita, se v vsakem od nas zbudi veselje. Kako tudi ne, če po vloženem trudu končno nekaj dosežemo. Tako je dokončna izdelava železnice imela velik pomen. Prva vožnja je bila slavnostnega pomena. Potekala je z lokomotivo ˝Gonobitz˝. Udeležili so se je takratni pomembni politiki in gospodarstveniki. Prišel je celo cesarjev namestnik Kübeck, minister za trgovino Marqius Baequehen in deželni glavar grof Wurmbrandt Stupach. Hugo Windisgraetz je po končani vožnji pomembnejše goste povabil na zakusko v konjiško graščino Trebnik. Ljudje so takrat bili tako navdušeni, da so okrasili hiše in ponosno zrli v začetek potniškega in tovornega prometa.
Le kako bi se praprababice, prapradedki, prababice in pradedki jokali danes, če bi vedeli, kako trpka usoda, celo brezbrižnost ljudi, trka na Slovenske železnice. Takšen pomen, kot ga je imel takrat vlak, ga danes nima več niti avtomobil. Včasih so ljudje avtomobil imeli za luksuz, danes je to nuja, potreba in včasih prehud statusni simbol, ki človeka spremeni zelo hitro.
Vlak je sopihal iz Poljčan do Spodnjih Laž, pod viaduktom železnice Dunaj–Trst do Zbelovega. Nato je šel preko Dravinjske doline do Loč, preko Senožeta, Draže vasi, Prežigala do Konjic (takrat še niso imele dodanega pridevnika ˝Slovenske˝).
Postajališča so bila naslednja:
Poljčane,
Spodnje Laže,
Zbelovo,
Loče,
Draža vas,
Konjice.
Glavna postaja je bila v (Slovenskih) Konjicah, kjer je bila tudi uprava. Sledi vlaka so vidne le še redko kje. V Ločah vodi po nekoč ozkotirni železnici sprehajalna steza, na mestu nekdanje železniške postaje stoji del tamkajšnje osnovne šole. Na žalost ljudje temu ne pripisujejo posebnega pomena in v manjših krajih ni nikakršnega spomenika, ki bi ljudi opominjal, da je tu nekoč vodila železniška proga.
