Stanko Vraz (Cerovec pri Ormožu, 30. 6. 1810–24. 5. 1851, Zagreb), pesnik, narodopisec, glavni predstavnik ilirskega gibanja na Slovenskem
Po končani gimnaziji v Mariboru (1823–1830) je v Gradcu študiral najprej filozofijo (1830–1834) in nato pravo, a je študij kmalu opustil. V času študija se je navdušil nad idejami panslavizma in jugoslovanskega ilirizma. Leta 1838 se je preseli v Zagreb. Vključil se je v tamkajšnje kulturno in politično življenje ter se približal ilirizmu Ljudevita Gaja. Nekaj časa je deloval kot urednik literarno-umetnostnega almanaha Kolo in kot tajnik Matice Ilirske, krajši čas je urejal tudi Gajev časopis Danica. V hrvaškem jeziku je objavil tri pesniške zbirke: Djulabije (1840), Glasi iz dubrave Žerovinske (1841) ter Gusle in tambura (1845).
Vraz je za Slovence pomemben zlasti kot narodopisec. Študiral je svetovno ljudsko poezijo in jo prevajal. Dobro je poznal slovansko kulturo, zgodovino in etnografijo ter se vneto posvečal raziskovanju, zbiranju in zapisovanju ljudskih pesmi ter napevov na Slovenskem. Zbiral je tudi opise ljudskih noš in za seboj pustil dragocene zapise o življenju ljudi svojega časa. Leta 1839 je v Zagrebu izdal zbirko Narodne pesni ilirske, koje se pevajo po Štajerskoj, Kranjskoj, Koroškoj i zapadnoj strani Ugarske. V njej je objavil svoje lastne in tudi druge zapise slovenske ljudske poezije. Poleg domoljubnih potez ima zbirka znanstveni značaj. To je edina Vrazova slovenska objava in prvi slovenski tisk v gajici.
