Ivan Pregelj je učil na kranjski gimnaziji, tja pa so se vpisali tudi njegovi otroci, ko so končali osnovno šolo. Praviloma profesorji niso učili svojih otrok, a se je občasno zaradi pomanjkanja kadra zgodilo, da se je znašel v razredu skupaj s sinom Mirkom in hčerjo Bazilijo. Zadrego je reševal z neželeno strogostjo, česar sta se oba spominjala še kot odrasla, mama pa »je tarnala, da je bila pred očetom – sinovim razrednikom – v hujšem strahu kot pred komerkoli drugem.«1
Sin Marij Pregelj, rojen leta 1913, je v Kranju obiskoval osnovno šolo in prvi letnik gimnazije. Njegov likovni talent naj bi opazila mati, ko je bil star sedem, osem let, in ga poslala v uk h kranjskemu podobarju Matiji Bradaški.*
* Gre za kranjskega slikarja Matijo Bradaško mlajšega (1889–1962), ki je prevzel slikarsko delavnico po očetu Matiji Bradaški. Znan je po oltarnih slikah in poslikavah znamenj ter kapelic, predvsem med prvo in drugo svetovno vojno.
Bazilija o bratu Mariju: »Marij ni imel svojega ateljeja in je zasedel s svojim slikarskim orodjem zdaj ta prostor, zdaj drugega. Razmahnil se je, kot ga je vleklo.« 1
Marija je po njenem pričevanju oče vedno klical Mariček. »Imel je navado, da je vsa naša imena, če se je le dalo, omehčal, omedil.«1
Vsi Pregljevi otroci so zrasli v zanimive osebnosti, dejavne na različnih področjih: Bogomir Pregelj, bibliotekar, prevajalec, germanist in publicist, 1906–1970, Nataša Pregelj, pravnica, 1909–1976, Marij Pregelj, slikar, grafik, ilustrator in pedagog, 1913–1967, Bazilija Pregelj, zdravnica in psihiatrinja, prva slovenska psihiatrinja za otroke, 1920–2009.
1 Pregelj, Bazilija: Moj oče, Ljubljana, 1983