Park je po eni strani s svojimi obsežnimi površinami uspešno uresničeval meščanski ideal zdravja in blaginje, obenem pa na oddaljenih točkah negoval nostalgična in takrat popularna občutja hrepenenja in osame. Urejen je bil tako, da so s strogo kultivirane površine v »neokrnjeno naravo« vodile le ozke stezice. Mešanice divjine in kultivirane krajine je v celoti odgovarjala pojmovanju in doživljanju narave s strani takratne meščanske družbe. Z leti je zbirka parkovnega drevja in grmovnic naraščala, izbor pa je bil v skladu s takratno modo naravnan k eksotom. Z njimi so ustvarjali značilne oblike takratne parkovne arhitekture; učinek so želeli dosegati s sajenjem posamič ali v premišljeno razporejenih skupinah.
Per saperne di più