Na začetku 19. stoletja, potem ko so leta 1805 in 1809 Francozi šli tudi čez Savinjsko dolino, je deželnoknežji trg Žalec, ki je kot tak bil zastopan v deželnem zboru še pred ustavno dobo, spadal v okvir novoceljskega okraja, ki je ležal v celjskem okrožju. Okraj z enim trgom – Žalcem in 23 občinami je imel svoj sedež pri gospoščini Novo Celje, ki je bilo gospostvo s svobodnim deželskim sodiščem. Okraj je imel lastno faro, ki je spadala pod celjsko dekanijo, patronat in odvetništvo nad njo pa je še vedno imelo gospostvo Stična na Kranjskem.
Žalec je imel v tem času 85 hiš, v katerih je prebivalo 90 družin, skupno število žalskega prebivalstva pa je znašalo 451 ljudi, med njimi je bilo 246 žensk. Podložen je bil lastnemu magistratu, ki je imel podložnike v Spodnji Ložnici, Šempetru, trgu Žalec in Šeščah.
Za žalski trg so bile značilne trdno zidane enonadstropne hiše, ki so imele v spodnjih delih oziroma v pritličju trgovske, gostilniške, obrtne in še druge lokale, kar je bilo povezano z večjim številom ljudi na hišo. V tem obdobju so hiše zidali drugo poleg druge pravokotno na cesto. Stanovanjske hiše ob cesti so samo pročelje, ki obdaja oziroma zakriva tisto funkcijsko plat, ki je bila pomembna širšemu zaledju. Za hišami se skrivajo tista gospodarska poslopja, ki pričajo, da so tudi Žalčani v preteklosti kot trški kmetovalci obdelovali zemljo med Savinjo in Ložnico.
Skozi Žalec, ki je bil četrt milje oddaljen od sedeža okrajne gospoščine Novo Celje in pol milje od poštne postaje Šempeter, je vodila dobro vzdrževana glavna komercialna cesta ali velika cesta z Dunaja v Trst. V trgu, skozi katerega je tekel potok Godomlja, je sredi 19. stoletja (leta 1843) stalo 90 hiš (nekaj več kot leta 1822). Občina ni imela gozdov, poglavitna sta bila živinoreja in poljedelstvo, šele na tretjem mestu je bila obrt. Med obrtniki so sloveli zlasti trije kovači in trije kolarji, ki naj bi tako dobro opravljali svoje delo za tako imenovane pariške vozove, da naj bi bile kovaške sestavine pri večini voz, ki so vozili med Dunajem in Trstom, izdelane prav v Žalcu. V prvi polovici 19. stoletja je bila v Žalcu dobro zastopana tudi mesarska obrt, ki je bila pogosto povezana z gostilničarstvom. V trgu so v tem času delovale tudi lončarske in mizarske delavnice ter čevljarne, pekarne in tkalnice. Kot prvi industrijski obrat v Žalcu pa je leta 1842 začela delovati pivovarna Franca Žuže. Ob potoku Ložnica sta bila mlina, vsak s štirimi mlinskimi kamni. Poljedelske površine so bile skromne. Pretežni proizvodi so bili žito, sočivje, zelje, repa, korenje, detelja in krompir kot nova rastlina, ki so jo začeli saditi v času Marije Terezije. Vinsko trto je sredi stoletja začelo zamenjevati sadjarstvo. Redili so precej goveje živine, svinj in perutnine ter tudi konj.
Druga polovica 19. stoletja je s svojo razgibanostjo in modernizacijo pospešila obnovo večine zgradb, slamnate strehe so zamenjale opečnate, tako da je stari del trga dajal in daje značilen videz po secesijskih prvinah, ki nekako v soglasju s srednjeveško, deloma gotsko, deloma romansko ali pa ljudsko vsebino dajejo prijeten občutek domačnosti slovenskega podeželskega trga.
Marčna revolucija je poleg odprave fevdalizma tudi v krajevne uprave prinesla spremembo, saj jih je deloma osamosvojila. Spodnja Savinjska dolina in z njo Žalec je spadala pod okrajno glavarstvo v Celju, pošta je še bila v Šempetru. Nove upravne ureditve so pomenile izziv in možnost napredovanja tako za posamične trge in mesta kot za posameznike. Vodilno jedro trga so tvorili župnik, oba kaplana, učitelj, večji posestniki, trgovci in obrtniki.
Občinske posle je vodil magistrat, ki ga je predstavljal župan z ožjo skupino svetovalcev. Funkcijo prvega župana je leta 1854 nastopil Johan Žigan, ki je do tega časa posloval kot trški sodnik. Njega je nasledil Vincenc Janič, ki je leta 1862 sklical prvo sejo, na kateri so ugodili prošnji Janeza Hausenbichlerja glede gostilniške koncesije. Janiču je sledil Franc Roblek, njemu pa Anton Žuža. Med njegovim županovanjem je nastala pobuda o žalskem drevoredu, potekal pa je tudi drugi slovenski tabor v Žalcu. Župan, ki se je z vso vnemo lotil perečega šolskega vprašanja in bil šoli ves čas naklonjen, je bil dr. Jože Terbauer. Dosegel je, da je tedanja ljudska šola postala trirazredna. Karel Žuža je bil župan do leta 1887. Med pomembnejše žalske župane prav gotovo spada Janez Hausenbichler, ki je županovanje prevzel leta 1888. Na njegov predlog se je uvedlo slovensko uradovanje žalske občine (sprva trg Žalec). Josip Širca je prevzel županovanje leta 1894. V njegovi dobi je bila obnovljena kanalizacija, tlakovali so nekatere ulice, obnovljena pa je bila tudi občinska hiša.