L’ospite della 30° serata degli incontri mensili intitolati “Isolani interessanti” è stata Dora Benčič.
Dora Benčič je iz Hrušice pri Podgradu v Izolo prišla leta 1955. Tu so jo čakali mama, oče in bratec. Že po treh dneh bivanja v Izoli je vzela pot pod noge, odločena, da si poišče delo. Poskusila je pri šivilji, a zaman. Nato je prišla do fotografske delavnice in na vratih je res visel listič, na katerem je pisalo, da k sodelovanju vabijo nove sodelavce. Moškemu na vratih je povedala, da si želi službe pri njih. Tako se je za Doro Benčič začela 38 let dolga pustolovščina v svetu fotografije.
V fotografski delavnici je bila takoj lepo sprejeta. Dela ni manjkalo, dve italijanski dekleti pa sta bili že namenjeni v Italijo. Veliko so se pogovarjali o samem poteku dela, na praktičnih primerih pa se je že učila poklica. Predvsem se je kmalu seznanila z ‘retušo negativov’, brez katere takrat preprosto ni šlo in s katero se je dalo omiliti kakšno nepravilnost na obrazu ali omiliti kakšno gubico. V fotografski delavnici je bilo vselej pestro, saj so se ljudje vsa dolga leta prihajali fotografirat za vse možne osebne listine, nikoli pa ni manjkalo niti ‘zunanjega dela’, se pravi fotografiranja šolskih razredov, vrtcev, raznoraznih nastopov, proslav, pustnih sprevodov, odhodov v pokoj, krstov, obhajil, birm in porok pa tudi pogrebov. Vsemu temu je sledilo delo v temnici, kjer je svetila le šibka, zastrta zelena lučka. Delo je potekalo ročno, s povečevali in kontaktnimi aparati. Fotografije so takrat razvijali v različno velikih banjicah – odvisno pač od formata fotografije, tekočine in snovi so v glavnem mešali z rokami, saj je bilo s pinceto težko delati, ker so bile fotografije lužnate in so polzele iz rok. Posebno zahtevno je bilo delo v temnici v vročih poletnih mesecih, saj takrat niso poznali ne hlajenja ne prezračevanja, ob vsem tem pa so vdihovali še močne strupe. V tem vzdušju se je spoštljivi prijateljski odnos med sodelavcema v fotografski delavnici preprosto potopil v kemijo čustev. Erminij in Dora Benčič sta se poročila leta 1961. Vse do sredine 90-ih sta delovala kot neločljivi fotografski par iz Foto Ideala. Med tem ko je gospa Dora uživala v portretiranju ( v času svojega poklicnega delovanja je poslikala preko 100 tisoč obrazov), se je njen soprog ukvarjal s tehnično fotografijo. Za razne kataloge in prospekte je fotografiral igrače izdelane v izolski Mehanotehniki, delal je tudi za koprski Pokrajinski muzej in piranski Muzej Sergeja Mašera, pa tudi za izolsko Ladjedelnico 2. Oktober in za podjetje Lama iz Dekanov. V enem dnevu se je zvrstilo kar nekaj različnih del, predvsem pa različnih prijemov, ki so popestrili dan, nedelje pa sta redno preživljala na prostem, skoraj vedno oziroma praviloma v družbi svojega fotoaparata.
V nekem življenjskem obdobju pa se je v Dori Benčič naselil prijeten nemir, kot neka notranja potreba po nečem novem. Istra, ta lepa deželica, se ji je usedla v srce in jo navdihovala. Z možem sta obiskovala opustele zaselke in vasice, ki so kar klicali po fotografski upodobitvi te žive preteklosti. Tako so nastali črno-beli fotografski motivi kot so na primer brenta pred istrskim portonom ali osamljeni starček pod domačo murvo s pogledom uprtim v neobdelan vinograd. Ta notranja potreba po umetniškem fotografiranju ji je vlivala novih spodbud, tako da se je leta 1974 vključila v Društvo Slovenskih fotografskih in filmskih delavcev iz Ljubljane. Sestajali so se vsak prvi ponedeljek v mesecu. Debatirali so o svojih izkušnjah, zelo dragoceni pa so bili napotki, ki so jih fotografi dobivali od domačih in tujih strokovnjakov – portretistov. V okviru tega društva je bila za posamezno fotografijo večkrat nagrajena, tudi v tujini, razstavljala pa je vsaj 15-krat. Njene fotografije so prišle vse do ZDA.
Morje in njegova moč, istrska vas in kamen, rdeča zemlja in istrski človek s svojo tegobo bivanja na razpokani, od sonca ožgani zemlji so motivi njenega ustvarjanja. Razloge, da so njene fotografije črno-bele, gre iskati v njenem osamljenem otroštvu, ko je v gozdu objemala drevesa, opazovala rosne kapljice, božala mah – že takrat so se ji v spomin vtisnile prve fotografije, poleg tega pa je tematika, ki se je je lotevala, dobesedno zahtevala, klicala po črno-beli obdelavi in nenazadnje, črno-bela fotografija ima, v vseh svojih odtenkih, večjo izpovedno moč. Fotografija je Doro Benčič notranje bogatila, ji vlivala mnogo veselja, samozavesti, zdravja. Ni bila sestavni del njenega življenja. Bila je njeno življenje.
Sedaj, ko je v pokoju, se nostalgično spominja vseh fotografskih aparatov, s katerimi je tekala naokrog in iskala pravi trenutek in svetlobo, da je lahko ovekovečila svoj motiv, istočasno pa je vesela, kajti končno ima čas, da se posveča stvarem, ki se jim je dolga leta odpovedovala. Njen dan sedaj mineva med vrtnarjenjem in branjem in v družbi njene vnukinje Nane in hčerke Nataše.
V fotografski delavnici je bila takoj lepo sprejeta. Dela ni manjkalo, dve italijanski dekleti pa sta bili že namenjeni v Italijo. Veliko so se pogovarjali o samem poteku dela, na praktičnih primerih pa se je že učila poklica. Predvsem se je kmalu seznanila z ‘retušo negativov’, brez katere takrat preprosto ni šlo in s katero se je dalo omiliti kakšno nepravilnost na obrazu ali omiliti kakšno gubico. V fotografski delavnici je bilo vselej pestro, saj so se ljudje vsa dolga leta prihajali fotografirat za vse možne osebne listine, nikoli pa ni manjkalo niti ‘zunanjega dela’, se pravi fotografiranja šolskih razredov, vrtcev, raznoraznih nastopov, proslav, pustnih sprevodov, odhodov v pokoj, krstov, obhajil, birm in porok pa tudi pogrebov. Vsemu temu je sledilo delo v temnici, kjer je svetila le šibka, zastrta zelena lučka. Delo je potekalo ročno, s povečevali in kontaktnimi aparati. Fotografije so takrat razvijali v različno velikih banjicah – odvisno pač od formata fotografije, tekočine in snovi so v glavnem mešali z rokami, saj je bilo s pinceto težko delati, ker so bile fotografije lužnate in so polzele iz rok. Posebno zahtevno je bilo delo v temnici v vročih poletnih mesecih, saj takrat niso poznali ne hlajenja ne prezračevanja, ob vsem tem pa so vdihovali še močne strupe. V tem vzdušju se je spoštljivi prijateljski odnos med sodelavcema v fotografski delavnici preprosto potopil v kemijo čustev. Erminij in Dora Benčič sta se poročila leta 1961. Vse do sredine 90-ih sta delovala kot neločljivi fotografski par iz Foto Ideala. Med tem ko je gospa Dora uživala v portretiranju ( v času svojega poklicnega delovanja je poslikala preko 100 tisoč obrazov), se je njen soprog ukvarjal s tehnično fotografijo. Za razne kataloge in prospekte je fotografiral igrače izdelane v izolski Mehanotehniki, delal je tudi za koprski Pokrajinski muzej in piranski Muzej Sergeja Mašera, pa tudi za izolsko Ladjedelnico 2. Oktober in za podjetje Lama iz Dekanov. V enem dnevu se je zvrstilo kar nekaj različnih del, predvsem pa različnih prijemov, ki so popestrili dan, nedelje pa sta redno preživljala na prostem, skoraj vedno oziroma praviloma v družbi svojega fotoaparata.
V nekem življenjskem obdobju pa se je v Dori Benčič naselil prijeten nemir, kot neka notranja potreba po nečem novem. Istra, ta lepa deželica, se ji je usedla v srce in jo navdihovala. Z možem sta obiskovala opustele zaselke in vasice, ki so kar klicali po fotografski upodobitvi te žive preteklosti. Tako so nastali črno-beli fotografski motivi kot so na primer brenta pred istrskim portonom ali osamljeni starček pod domačo murvo s pogledom uprtim v neobdelan vinograd. Ta notranja potreba po umetniškem fotografiranju ji je vlivala novih spodbud, tako da se je leta 1974 vključila v Društvo Slovenskih fotografskih in filmskih delavcev iz Ljubljane. Sestajali so se vsak prvi ponedeljek v mesecu. Debatirali so o svojih izkušnjah, zelo dragoceni pa so bili napotki, ki so jih fotografi dobivali od domačih in tujih strokovnjakov – portretistov. V okviru tega društva je bila za posamezno fotografijo večkrat nagrajena, tudi v tujini, razstavljala pa je vsaj 15-krat. Njene fotografije so prišle vse do ZDA.
Morje in njegova moč, istrska vas in kamen, rdeča zemlja in istrski človek s svojo tegobo bivanja na razpokani, od sonca ožgani zemlji so motivi njenega ustvarjanja. Razloge, da so njene fotografije črno-bele, gre iskati v njenem osamljenem otroštvu, ko je v gozdu objemala drevesa, opazovala rosne kapljice, božala mah – že takrat so se ji v spomin vtisnile prve fotografije, poleg tega pa je tematika, ki se je je lotevala, dobesedno zahtevala, klicala po črno-beli obdelavi in nenazadnje, črno-bela fotografija ima, v vseh svojih odtenkih, večjo izpovedno moč. Fotografija je Doro Benčič notranje bogatila, ji vlivala mnogo veselja, samozavesti, zdravja. Ni bila sestavni del njenega življenja. Bila je njeno življenje.
Sedaj, ko je v pokoju, se nostalgično spominja vseh fotografskih aparatov, s katerimi je tekala naokrog in iskala pravi trenutek in svetlobo, da je lahko ovekovečila svoj motiv, istočasno pa je vesela, kajti končno ima čas, da se posveča stvarem, ki se jim je dolga leta odpovedovala. Njen dan sedaj mineva med vrtnarjenjem in branjem in v družbi njene vnukinje Nane in hčerke Nataše.
Pripravila Ksenija Orel