Isolani interessanti: Marina Hrs

KULTURA DAJE SVETU SMISEL

Sedemnajstega septembra smo praznovali 110 obletnico rojstva pisatelja Franceta Bevka, pisatelja, ki je s svojimi deli in s svojim delovanjem imel nedvomno velik vpliv na slovensko kulturo. In prav na ta dan smo na prelomnih 99. Zanimivih Izolanih gostili osebo, ki je imela velik vpliv na kulturo in dojemanje le te v naši občini. Gostili smo direktorico Mestne knjižnice Izola, Marino Hrs.
Ne nazadnje, brez nje ne bi bilo niti uspešne prireditve »Zanimivi Izolani« in brez te prireditve bi veliko izjemnih oseb našega okolja ostalo anonimnih, brez priznanja javnosti, tako, pa je ob zavedanju, da so občina ljudje in da prav vsak posameznik nosi v sebi zanimivo zgodbo, ki si zasluži biti slišana, skupaj s sodelavci začela s tem projektom, ki neprekinjeno piše posameznikove zgodbe že celih 14 let.
In to mislimo tudi dobesedno, namreč vsako gostovanje se popiše v obliki članka in digitalizirano objavi na portalu KAMRA (spletno mesto, ki združuje digitalizirane vsebine s področja domoznanstva v knjižnicah in drugih lokalnih kulturnih ustanovah). Da pa je projekt dejansko uspešen in zanimiv kaže tudi podatek, da se po številu ogledov projekt samo v letu 2019 uvršča na osmo, v celotnem obdobju, tj. zadnjih 14 let, pa na šesto mesto med vsemi digitaliziranimi zbirkami.
Seveda je bilo v njeni 30 letni karieri vodenja te, za Izolo pomembne ustanove, projektov, ki so tako ali drugače vplivali na zavest prebivalstva ali pa dvignili to ustanovo med uspešnejše slovenske knjižnice, jo naredili prepoznavno in bili tudi neposredna posledica državnih priznanj, veliko. Že leta 1994 je Mestna knjižnica Izola kot prva prešla na računalniško obdelavo gradiva. Le štiri leta kasneje, tj. daljnega leta 1998 je bila knjižnica vključena v projekte neformalnega izobraževanja, tako je že v začetku poletja tega leta začelo delovati Središče za samostojno učenje s tremi računalniškimi mesti, že jeseni istega leta pa Borza znanja za celotno Primorsko regijo. Med prvimi je knjižnica omogočala dostop do interneta, ob preselitvi v nove prostore leta 2004 je bil v knjižnici že računalnik prilagojen invalidnim osebam, prišlo je do izgradnje digitaliziranih zbirk (zbirka starih razglednic, nekdanji izolski tovarniški časopis, idr.) ali pa docela materialnih, kot je omembe vredna zbirka starih igrač. Ne gre pozabiti tudi na ure pravljic, ki igrajo pomembno vlogo v otrokovem razvoju, v zadnjem času se je knjižnica v tem kontekstu povezala tudi z društvom Tačke pomagačke, ki daje tem vsebinam novo, dodatno vrednost. Tukaj je smiselno omeniti tudi druge projekte s kar velikim odmevom kot so različni študijski krožki (ŠK Drevesa pripovedujejo, ŠK svet v dlaneh, ŠK Šivilja in škarjice), knjižnico med oljkami, knjižnico na plaži ter bralni klub, v katerem sodeluje kar lepo število izolskih bralcev in poteka pod vodstvom večkrat nagrajene literarne kritičarke, Diane pungeršič.
Ji je pa najbolj od vseh projektov ostal v spominu že skoraj ponarodeli projekt žive verige, ki je nastal ob preselitvi v nove prostore. Takrat je ta ideja doživela veliko podpore, vključenih je bilo ogromno prostovoljcev, podjetji, občinskih in državnih predstavnikov, sama človeška veriga se je vila kar 900 metrov skozi Izolo, kar je predstavljalo tudi precejšen logističen zalogaj, vendar je bilo ob pomoči občine to več kot odlično izpeljano. Navdušila jo je predvsem povezanost Izolanov, ki so stopili skupaj za ta projekt, pripravljenost vseh storiti nekaj za skupno dobro. Ali je dejstvo, da se je isto leto začel projekt Zanimivih Izolanov in razstav v vitrinah in na stenah ustvarjalnosti zgolj naključje pa prepuščam v presojo bralcu.
Smiselno je trditi, da je pri svojem delu uspešna že zato, ker v tem kar dela uživa, pač v smislu, da si na nekem področju lahko resnično uspešen le, če imaš resnično rad to kar počneš. To ljubezen do njenega dela pa veje iz vsake besede, vsake pravljice, ki jo pripoveduje, iz vsakega potopisnega predavanja, ki ga izvede. Tako ne čudi modus operandi njenega dela, kjer skuša knjižnico približati uporabniku tako, da bi se le ta ob vstopu v knjižnico počutil kot doma. Tako kot se počuti sama, saj je to praktično njen drugi dom, vendarle je bila zraven pri vsakem koraku, ki je bil storjen, od izbire ploščic do uresničevanja večjih projektov, kot je digitalizacija.
Glede na prej napisano ne čudi tudi njen opis knjižnice, ki jo razume tudi kot prostor učenja, srečevanja, druženja, kot prostor, kjer je dostop do ogromnega znanja dostopen vsakomur, kot ustanovo, ki predstavlja vse generacije z najrazličnejšimi okusi in potrebami in kot živi organizem, ki se razvija skupaj s potrebami okolja.
Navkljub vsem vidnim in nevidnim uspehom pa rast knjižnice ni samoumevna in je za to potreben neprestan boj ali bolje nenehno opozarjanje na pomen knjižnice za okolje, dostopa do znanja in kulture. Tako se je v času njenega mandata zamenjalo kar šest županov in logično, niso prav vsi imeli enakega pogleda na pomen knjižnice ali pa celo na pomen same kulture. Se pa stanje izboljšuje, financiranje za nakup novega gradiva se že približuje predkriznemu obdobju, vsaj s strani občine Izola.
Sicer pa pravi, če pogleda nazaj, je dosegla ali naredila večino stvari, ki si jih je zadala, neuresničena ostaja le želja po večjem prostoru. Pa tu ni govora o njenih osebnih željah, govora je o doseganju v zakonu zapisanih normativov. Žal je trenutni prostor za 90.000 enot gradiva pač premajhen, še manjši pa je, če pogledamo kako poteka razvoj knjižnic drugod, na primer v skandinavskih državah, kjer je knjižnica poleg tega, da je prostor, kjer se izposojajo knjige tudi multimedijski center, s posebnimi sobami za različne projekte, kjer so pravzaprav nekakšni kulturni centri v najširšem pomenu besede. Knjižnica ima po njenem mnenju še ogromno potenciala, potrebe in čas narekujejo, da gremo korak naprej. Že sedaj smo izjemno prilagodljivi, kar na primer kaže dejavnost knjižnice v času epidemije, kjer so zaposleni že kmalu po uvedbi karantene začeli izposojati študijsko gradivo, omogočili spletni vpis, uvedli dežurni telefon in na sploh omogočili dostop do različnih zbirk prek spleta. Logično pa to ni dovolj, prilagodljivost zaposlenih ima na žalost omejitev v prostoru in ta omejitev bi morala biti čim prej odpravljena.
Pravi, da bi na sploh morala biti vlaganja v kulturo prioriteta, ne nazadnje je kultura tista narodova bit, ki daje svetu smisel, kultura je tista, ki nastavlja zrcalo enoumju, kultura je tista, ki širi obzorja, kultura nam je dala lasten jezik, kulturniki so bili tisti, ki so dajali zagon boju proti okupatorju, kulturniki so prepoznali pomen izgradnje lastne države in zato je čas, da prepoznamo njen pomen in ji damo veljavo, ki ji pripada.
Jan Bednarik, Mestna knjižnica izola