Isolani interessanti: Suzana Božič

Zaradi lepega in toplega vremena je prireditev potekala na Manziolijevem trgu, v prijetnem vzdušju smo sedeli ob mizicah, ki so bile osvetljene s svečami, prijazna natakarica pa je stregla vino v steklenih čašah.

Ker je bil ravno Teden otroka, ki poteka v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije, temelji pa na praznovanju Svetovnega dneva otroka (leta 1956 ga je kot takega priznala generalna skupščina Združenih narodov) najbrž ni slučaj, da je bila za gostjo večera izbrana ravnateljica izolskega vrtca, Suzana Božič. Večer je z doživetim petjem obogatila njena sodelavka, vzgojiteljica in izjemna pevka Tadeja Fatur – brez njenega petja ni v vrtcu nobenega praznika in nobene prireditve. Leta 2012 je s pesmijo Zadet zmagala na prireditvi Slovenski šanson – poleg znamenite pesmi Orion in odlomka Sprehod iz Mačka Murija ga je zapela tudi ta večer. Na kitari jo je spremljal Samo Turk, profesor kitare na Glasbeni šoli v Piranu.

Med pogovorom s Suzano Božič smo izvedeli marsikaj zanimivega iz njenega življenja in dela. Že zelo zgodaj je vedela, da si želi delati z otroki, saj je že kot majhna deklica rada čuvala mlajše od sebe. Z družino je živela na obrobju Izole, v Livadah, na ti. Kurji farmi. Bila je sramežljiva, a vendar je prijatelje našla prav v svoji okolici, kjer je živelo 15 otrok različnih starosti. Otroci so s hriba radi opazovali morje, ki jim je bilo kakor na dlani, in največji dogodek dneva je bil, ko je v zaliv priplula ladja Edra. Takrat so vsi vzklikali: »Moja Edra, moja Edra!« Kot šestletnica je z drugimi deklicami odhajala peš v malo šolo, ki je bila takrat v stavbi v Drevoredu 1. maja. Z družino so do Izole šli največkrat peš, potem z očetovim kolesom in slednjič s fičkom. Radi so šli pogledat v mesto, saj se je takrat v Izoli veliko dogajalo. Ob sobotah so se s prijatelji dobivali v raznih gostilnah, kjer so lahko prisluhnili glasbi.

Po končani osnovni šoli se je Suzana Božič vpisala na koprsko gimnazijo in obiskovala vzgojiteljski oddelek v takratnem usmerjenem izobraževanju. Takoj po končani srednji šoli se je zaposlila, najprej kot učiteljica v Kopru, zatem je našla službo v vrtcu Mavrica v Izoli. Tu je bila najprej pripravnica in njena mentorica je bila Popovski Zofka, njena nekdanja vzgojiteljica. Kot deklica jo je oboževala, čutila je, kot bi bila njena mama. Kot mentorico jo je spoštovala zaradi bogatega znanja in izkušenj. Suzana je bila nato 17 let vzgojiteljica, 7 let vodja enote Školjka, zdaj pa je že deseto leto ravnateljica vrtca. Ob delu se je veliko izobraževala, tako da je pridobila naziv diplomirana vzgojiteljica.

Je mama treh otrok (prvega je rodila že pred maturo) in babica štirim vnukom. Kot mama, vzgojiteljica in iz svojih izkušenj se je zavedala, da prehiter vstop v šolo lahko otrokom prej škodi kot koristi, zato je svoja prva dva otroka vpisala v šolo šele eno leto kasneje.

V nadaljevanju je Suzana Božič predstavila vrtec, v katerem dela. Razdeljen je v dve enoti, deluje na štirih lokacijah (v Kortah in Izoli, ena vzgojiteljica pa dela v bolnišnici Izola) in ima 29 oddelkov, zaposlenih je 87, vpisanih pa je okrog 540 otrok. Čeprav ima kot ravnateljica veliko obveznosti, med drugim tudi hospitacije, rada gre vsak dan v igralnice na obisk k otrokom. Povedala je, da vrtec zelo lepo sodeluje s knjižnico, s šolami, gasilci, policisti in drugimi ustanovami – na tak način otroci neposredno spoznajo svoje bližnje okolje. Prav tako pa v vrtcu tudi omogočajo prakso dijakinjam iz Vzgojiteljske šole Izola in študentkam iz Pedagoške fakultete v Kopru. Pri delu z njimi gospa Suzana opaža, da v času šolanja počasi pridobivajo tako znanje in izkušnje kakor tudi pedagoški čut za delo z otroki. Suzana meni, da je dobra vzgojiteljica tista, ki ima rada otroke, pozna teorijo vzgoje, je odgovorna, spoštuje vse ljudi, je komunikativna, dobra po srcu in pozitivna osebnost, ki veliko zna in pridobiva nova znanja. O kvaliteti slovenskih vrtcev pa je povedala, da smo v samem evropskem vrhu, takoj za skandinavskimi državami in Estonijo – celo Francija, Španija, Portugalska in Italija nimajo tako dobrih javnih vrtcev kot mi.

Opisala je dan v vrtcu, ki sledi določenemu ritmu in pravilom, kar vse je za otroke nujno, saj se tako počutijo bolj varni. Jutranjemu zbiranju sledi zajtrk, nato razne dejavnosti: likovne, plesne, govorne, jezikovne in telesne. Gibanje na prostem obsega razne igre na igrišču, sprehode in izlete. Po kosilu se prileže malo počitka, morda umirjena glasba in zgodbice. Sledi malica, potem pa se otroci zopet igrajo v igralnici ali na igrišču, dokler jih ne pridejo iskat starši.

Povedala je, da je pri njih vsak teden Teden otroka in vsak dan Dan otroka. V letošnjem Tednu otroka so priredili več različnih dejavnosti, kot so pohodi in sprehodi v naravo, iskanje skritega zaklada, ustvarjalne delavnice, risanje na ploščadi. Vzgojiteljice so za otroke pripravile lutkovno igrico, eno lutkovno igrico pa so uprizorili zunanji gostje. K sodelovanju so povabili tudi starše, kar se zdi otrokom še posebno imenitno, saj jim prisotnost staršev v vrtcu pomeni pravi praznik. Starši med drugim sodelujejo tudi na praznovanjih rojstnih dni, različnih delavnicah, pri okraševanju prostorov za novoletne praznike, včasih pa se naučijo in zaigrajo tudi kakšno igrico. To vse so novosti, ki jih v preteklosti v vrtcih niso poznali – vrtec so zaklenili takoj, ko so starši predali otroka in odšli.

Mimogrede je gospa Suzana okrcala tudi dosedanjo permisivno vzgojo in poudarila, da otroci morajo imeti meje in pravila, sicer postanejo zbegani, ne vedo, kaj bi radi in kasneje v življenju potrebujejo dodatno strokovno pomoč. Vzgoja mora biti uravnotežena, je menila sogovornica in opozorila na knjigo Marka Juhanta in Simone Levc, Varuh otrokovih dolžnosti (le to si lahko izposodite v naši knjižnici). Pohvalila je starše, ki se sprašujejo o pravilni vzgoji, spremljajo literaturo in novejša dognanja s področja vzgoje, se za nasvete obrnejo tudi na vzgojiteljice ter otrokom postavljajo meje. Rezultate permisivne vzgoje, je rekla, lahko opazujemo v današnji družbi pri ljudeh, za katere ne obstajajo pravila in zakoni. Čeprav se nihče ne rodi starš in vsi delamo napake, je pomembno, da imajo starši čut za odgovornost – takrat ne ravnajo le po svojem občutku, ampak tudi iščejo nasvete.

Zelo pomembno je predšolsko obdobje, predvsem z vidika razvoja možganov. Omenila, da je glasba pomemben dejavnik predšolske vzgoje. Na glasbo se otroci odzivajo že v prenatalnem obdobju. Za njihov razvoj je dobro, da jim začnemo peti že takoj, ko se rodijo, saj so zelo dovzetni za ritem in melodije. V glasbi ustvarjamo, v glasbi razmišljamo, v glasbi smo srečni, je povzela svojo misel. Predvsem pa je pri vzgoji pomembna ljubezen. Otroci, ki živijo v toplem okolju, obdani z ljubeznijo, odrastejo v bolj močne, samozavestne ljudi. Ob težavah se lahko vrnejo v obdobje otroštva in tam črpajo moč. Ljudje, ki rasejo v ljubezni, znajo potem ljubezen tudi dajati.
V prostem času Suzana Božič uživa v obdelovanju zemlje, pridelovanju zelenjave, sadja in vina, srečanjih s prijateljicami in sodelavkami, praznovanjih rojstnih dni, skupnem petju.

Za prihodnost pa upa, da bosta v ljudeh zmagala razum in srce, da bomo začeli živeti bolj odgovorno, kot prijatelji naklonjeno drug drugemu, pošteno in s spoznanjem, da pretiravanje v materialnih stvareh ni dobro, da si ne smemo želeti vsega naenkrat, ampak počasi, potrpežljivo, skrbno in s strpnostjo ustvarjati, saj bomo le tako dosegli uspehe.

Špela Pahor