L’ospite della 23° serata degli incontri mensili intitolati “Isolani interessanti” è stato Zorko Dežjot.
Po rodu iz Brkinov, rojen v Zagrebu, se je Zorko Dežjot leta 1956 s starši preselil v Izolo. Bil je med prvo generacijo osnovnošolcev, ki so obiskovali nove prostore sedanje osnovne šole Vojke Šmuc. Delal je v Delamarisu in nato v Ljubljanskih mlekarnah. Zdaj je upokojenec in z družino živi v bloku v Livadah.
Z ročnimi deli se ukvarja že zelo dolgo. Najprej je izdeloval igračke. Prva igrača, ki si jo je sam naredil, je bila kamion. To je bilo leta 1954 ali 1955, ko je še živel na Reki. Imel je deset let. Ko se je družina preselila v Izolo, je blizu njih stanoval zdaj pokojni Janez Zupan. Zelo dobro je risal. Izdeloval je od 20 do 30 cm velike modelčke ladjic, ki jih je lepo pobarval, naredil je tudi pristanišče. Takrat je bil Zorko še otrok, hodil je morda v šesti razred. Pri sosedu se je navdušil za ročna dela. Kot odrasel je svojemu sinu naredil kontejner, kamor je zlagal stvari. Kontejner je imel celo dvigalo na magnet. Takrat so domačini sicer že kupovali igračke v Trstu, ampak ta ročno narejeni kontejner je bil nekaj posebnega. Zorkovi otroci so imeli na stenah iz žice narejene Miki Miške, Bambije. Hčerki in nečakinji je za njune Barbike naredil dnevno sobo, kuhinjo in vse, kar so punčke rabile.
V mladosti se je veliko ukvarjal s športom in politiko. Bil je veslač, skupaj z Lucianom Klevo je hodil k rokometu, igral je košarko in bil pri tabornikih. Kot veslač je veliko prepotoval, bil je v Trstu, po Dalmaciji, na Koroškem. V politiki pa je bil amater. Še danes mu je žal, da je bil toliko časa v politiki, ko bi se vendar lahko ves ta čas ukvarjal z ustvarjanjem.
Leta 1985 je njegova ljubezen do ustvarjanja zopet oživela. Takrat se je začel ukvarjati z rezbarstvom. Na vrtu je imel tri stare štore, ki so razpadali. Očistil jih je in malo obdelal in pokazala se je skulptura, ženski akt. To je njegova žena postavila v stanovanje. Imel je prijatelje, ki so ustvarjali, na primer Janeza Molka, Vekoslava Batisto in druge, zato je čudno, da ga niso oni pritegnili k ustvarjanju. Prav tisti prvi štor na vrtu ga je pritegnil k delu. Nato je najprej oblikoval štore. Njegovi motivi so bili akt, arhitektura, rastline. Imel je tudi deske in se je ukvarjal z lesorezom. Potem se je začel ukvarjati z rezljanjem v doge vinskih sodov. Ponavadi so doge obdelane z zunanje strani, on pa sem si rekel, da je življenje znotraj soda. V sodu se pretaka vino. Črno vino pusti sledove v lesu, ki vpije njegovo barvo. Zato je začel doge oblikovati z notranje strani in je izkoristil njihovo obarvanost od vina. Vanje je oblikoval vinske motive, kmete, ženice, ognjišča ali fogolerje, hiše… S tem se še vedno ukvarja. Za vas Marezige je naredil znak Dežela refoška. Tega, kar on dela iz dog, ne dela nihče v Sloveniji. Seveda pa morajo to biti doge od črnega vina. Od Vinakoper dobi stare vinske sode. Oblikoval je že več kot 2000 dog.Je tudi član Zveze modelarjev in rezbarjev Slovenije. Sodeloval je že na dveh skupinskih razstavah, v Solkanu in na Ptuju.
Poleg kiparstva in rezbarstva je njegova ljubezen še slikanje. Je član likovnega društva LIK. V društvu je začel risati, slikati s temperami, akrilom, oljem… Slikal je akvarele. Najprej je risal, kar so imeli v programu. S programom Odsev zaledja, ki je bil skupinska likovna inštalacija, so v društvu LIK obeležili dogodke in motive s podeželja. Razstavo slik so prenesli tudi v Korte in v Marezige. Naslednji njihov program je bil Duša zaledja. Sledilo je še več projektov.
Zorko Dežjot ima atelje v kleti bloka, kjer stanuje, na Kajuhovi 5. Doma v stanovanju ima razstavljene svoje slike. Njegova prva razstava je bila v hotelu Delfin.
V Mestni knjižnici Izola je Zorko Dežjot že večkrat razstavljal. Prvič je bila to lesena skulptura Istrana ter osem platen, ki jim je dal skupni naslov ISTRA OD AMBOT. Motivi razstavljenih slik so bili istrska podeželska arhitektura in istrski kmet. Nekatera njegova dela pa lahko najdete tudi na spletni strani www.slo-istra.com/izola.
Z ročnimi deli se ukvarja že zelo dolgo. Najprej je izdeloval igračke. Prva igrača, ki si jo je sam naredil, je bila kamion. To je bilo leta 1954 ali 1955, ko je še živel na Reki. Imel je deset let. Ko se je družina preselila v Izolo, je blizu njih stanoval zdaj pokojni Janez Zupan. Zelo dobro je risal. Izdeloval je od 20 do 30 cm velike modelčke ladjic, ki jih je lepo pobarval, naredil je tudi pristanišče. Takrat je bil Zorko še otrok, hodil je morda v šesti razred. Pri sosedu se je navdušil za ročna dela. Kot odrasel je svojemu sinu naredil kontejner, kamor je zlagal stvari. Kontejner je imel celo dvigalo na magnet. Takrat so domačini sicer že kupovali igračke v Trstu, ampak ta ročno narejeni kontejner je bil nekaj posebnega. Zorkovi otroci so imeli na stenah iz žice narejene Miki Miške, Bambije. Hčerki in nečakinji je za njune Barbike naredil dnevno sobo, kuhinjo in vse, kar so punčke rabile.
V mladosti se je veliko ukvarjal s športom in politiko. Bil je veslač, skupaj z Lucianom Klevo je hodil k rokometu, igral je košarko in bil pri tabornikih. Kot veslač je veliko prepotoval, bil je v Trstu, po Dalmaciji, na Koroškem. V politiki pa je bil amater. Še danes mu je žal, da je bil toliko časa v politiki, ko bi se vendar lahko ves ta čas ukvarjal z ustvarjanjem.
Leta 1985 je njegova ljubezen do ustvarjanja zopet oživela. Takrat se je začel ukvarjati z rezbarstvom. Na vrtu je imel tri stare štore, ki so razpadali. Očistil jih je in malo obdelal in pokazala se je skulptura, ženski akt. To je njegova žena postavila v stanovanje. Imel je prijatelje, ki so ustvarjali, na primer Janeza Molka, Vekoslava Batisto in druge, zato je čudno, da ga niso oni pritegnili k ustvarjanju. Prav tisti prvi štor na vrtu ga je pritegnil k delu. Nato je najprej oblikoval štore. Njegovi motivi so bili akt, arhitektura, rastline. Imel je tudi deske in se je ukvarjal z lesorezom. Potem se je začel ukvarjati z rezljanjem v doge vinskih sodov. Ponavadi so doge obdelane z zunanje strani, on pa sem si rekel, da je življenje znotraj soda. V sodu se pretaka vino. Črno vino pusti sledove v lesu, ki vpije njegovo barvo. Zato je začel doge oblikovati z notranje strani in je izkoristil njihovo obarvanost od vina. Vanje je oblikoval vinske motive, kmete, ženice, ognjišča ali fogolerje, hiše… S tem se še vedno ukvarja. Za vas Marezige je naredil znak Dežela refoška. Tega, kar on dela iz dog, ne dela nihče v Sloveniji. Seveda pa morajo to biti doge od črnega vina. Od Vinakoper dobi stare vinske sode. Oblikoval je že več kot 2000 dog.Je tudi član Zveze modelarjev in rezbarjev Slovenije. Sodeloval je že na dveh skupinskih razstavah, v Solkanu in na Ptuju.
Poleg kiparstva in rezbarstva je njegova ljubezen še slikanje. Je član likovnega društva LIK. V društvu je začel risati, slikati s temperami, akrilom, oljem… Slikal je akvarele. Najprej je risal, kar so imeli v programu. S programom Odsev zaledja, ki je bil skupinska likovna inštalacija, so v društvu LIK obeležili dogodke in motive s podeželja. Razstavo slik so prenesli tudi v Korte in v Marezige. Naslednji njihov program je bil Duša zaledja. Sledilo je še več projektov.
Zorko Dežjot ima atelje v kleti bloka, kjer stanuje, na Kajuhovi 5. Doma v stanovanju ima razstavljene svoje slike. Njegova prva razstava je bila v hotelu Delfin.
V Mestni knjižnici Izola je Zorko Dežjot že večkrat razstavljal. Prvič je bila to lesena skulptura Istrana ter osem platen, ki jim je dal skupni naslov ISTRA OD AMBOT. Motivi razstavljenih slik so bili istrska podeželska arhitektura in istrski kmet. Nekatera njegova dela pa lahko najdete tudi na spletni strani www.slo-istra.com/izola.
Pripravila Špela Pahor
