Zapornik, interniranec, konfiniranec
- Bevk je v medvojnem obdobju preživel veliko časa v zaporih, konfinacijah in taboriščih.
- Prvič je bil zaprt zaradi ponarejanja listin, zadnjič zaradi sodelovanja z OF.
- Za reševanje iz konfinacije se je zanj zavzel tudi italijanski PEN.
Čeprav je znano, da je bil Bevk večkrat zaprt ali konfiniran zaradi vezi z antifašističnimi organizacijami in boja za slovenski jezik ter pravice Slovencev, naj najprej zapišemo, da je bil prvič zaprt zaradi kršenja dopusta in ponarejanja listin že leta 1918, še med služenjem v avstro-ogrski vojski. Zdelo se mu je nepravično, da so mu od enega tedna dopusta odbili dva dni, zato si ju je na dokumente pripisal sam. Ko se je vračal z dopusta, so ob pregledu papirjev to odkrili in ga zaprli v vojaški zapor v Mariboru, vendar so ga po nekaj tednih izpustili.
Leta 1926 je bil prvič obsojen in zaprt za štiri mesece v goriške zapore s strani fašistične Italije. Bevka zapor ni potrl. Izprosil si je knjige, peresa, črnila in zvezke ter cele dneve pisal. Postal je prava legenda med goriškimi pazniki, ki so ga hodili opazovat. Leta 1928 so ga ponovno aretirali in le za eno noč zaprli v tržaške zapore, nato pa so ga za osem let izgnali iz Trsta. Vrnil se je v Gorico in leta 1930 so ga prvič postavili pred konfinacijsko komisijo. Izgonu se je izognil, a je bil, kot je zapisal v svojih spominih Pot v svobodo, obsojen na dve leti »ukora«, ker naj bi »širil iredentistične ideje v korist slovenskega nacionalizma in odkrito delal proti državi«. Hišo je lahko zapustil le ob dnevni svetlobi, kar so lahko kontrolirali karabinjerji, za vstop v kavarne, odhod v drugo občino ali obisk kina je potreboval posebno dovoljenje.
Leta 1934 je bil spet priveden pred konfinacijsko komisijo; tokrat je bil obsojen na tri leta konfinacije na otoku Ventotene pri Neaplju. Konfinacije ni odslužil, že po 40 dneh se je na pobudo slovenskega PEN-a zanj zavzel italijanski PEN.
Bevk je konfinacijo na otoku opisal kot težko, vendar mu je bila še težja internacija. Šest let kasneje, leta 1940, je bil aretiran in za 17 mesecev interniran v več taboriščih po Italiji.
Iz taborišča je prišel oktobra 1941 zaradi smrti očeta, vendar so ga točno čez eno leto, oktobra 1942, spet aretirali in zaprli v sodne zapore v Gorici, tokrat zaradi zvez z Osvobodilno fronto. V goriških zaporih je ostal vse do kapitulacije Italije in še isti popoldan, ko so ga izpustili iz zapora, je odšel v partizane.
