Ob častitljivi 200-letnici šolstva na Prevaljah, ki je bila leta 2019, je bil izdan zbornik, posvečen vsem učiteljem in pedagoškim delavcem šole skozi čas, vsi so s svojim delom po svojih najboljših močeh vzgajali in poučevali generacije otrok in jim odkrivali prve korake v svet znanja ter premikali meje dobrega k najboljšemu. Z vsem spoštovanjem do dela vseh skozi desetletja izpostavljamo samo nekatere med njimi, in sicer tiste, ki so se v koroškem in širšem slovenskem prostoru na pedagoškem polju odlikovali s presežki in na pedagoškem področju pustili trajne sledi.
Eden prvih učiteljev na Prevaljah je bil Matthias Koren (1886), ki prejel častni naslov ravnatelj in je bil odlikovan z zlatim križcem za zasluge. Pomembno ime je Johann Valentinitsch; bil je imenovan za okrožnega inšpektorja in napisal je zgodovino šole Prevalje: brez njegovega dela bi marsikaj o začetkih šole na Prevaljah šlo v pozabo (»Erster Jahresbericht der fünfklassigen Volksschule zu Prävali nebst den damit verbundenen Lehranstalten für das Schuljahr 1889/90. Ersttatet von Oberlehrer und k . k . Bezirksschulinspector.«). Visoko priznanje je podelil višji šolski svet šolskemu upravitelju Pavlu Koširju za ureditev šolskega sadovnjaka in vrta ob šoli Prevalje (1923). France Brenk je bil učitelj na Strojni in Prevaljah, ukvarjal se je s književnostjo, ob petnajsti obletnici koroškega plebiscita (1935) je napisal in režiral slavnostno igro Poslednje ustoličenje. Dne 9. septembra 1935 so jo uprizorili pod cerkvico na Poljani, ki je na las podobna cerkvici na Gosposvetskem polju. Dolga desetletja je bila ena najbolj odmevnih in nepozabnih gledaliških predstav.
V šoli so poučevali likovno vzgojo priznani slovenski umetniki: Danica Kočica, uveljavljena oblikovalka stekla v Rogaški Slatini, njen sin Jiři Kočica je ustvaril kip Krojačka Hlačka pred osnovno šolo; Gustav Gnamuš, izjemen slovenski akademski slikar, prejemnik Prešernove nagrade; in domačin Andrej Grošelj, akademski kipar.
Mnogi so sodelovali in sodelujejo pri pisanju učbenikov ter delovnih zvezkov ali pa so vključeni v druge projekte in raziskovalne naloge, ki so jih dobro vodili. S svojim delom so na državnem nivoju pripomogli k osvojitvi številnih najvišjih priznanj in nagrad šoli na Prevaljah in k doseganju vrhunskih športnih rezultatov učencev. Zaradi silne ustvarjalne energije so šolo popeljali iz anonimnosti in jo uvrstili visoko na seznam dobrih slovenskih šol. Za odličnimi rezultati so stali pokončni ravnatelji in njihovi pomočniki. Izpostavljamo samo nekatere posameznike, z vsem spoštovanjem do njihovega dela in tudi dela vseh drugih.
ŽUPNIKA USTANOVILA PRVI ŠTIPENDIJSKI SKLAD
Gašper PILAT (Casparus Pillath), ustanovitelj dobrodelnih ustanov, župnik in generalni vikar. *Vrhpolje (pri Vipavi), 1644; †Pri Devici Mariji na Jezeru nad Guštanjem (Farna vas, Na Fari), 28. 7. 1706; živel je v Farni vasi (danes Prevalje, op. a.) (1678–1709), pokopan je v guštanjski cerkvi sv. Egidija; z bratom, župnikom Jakobom Pilatom, je bil ustanovitelj dobrodelnih dijaških ustanov, kar pojmujemo kot prvi štipendijski sklad.
Od leta 1678 do svoje smrti je bil eden najimenitnejših župnikov na Prevaljah in obenem generalni vikar v Podjunski dolini. Z Janezom Andrejem pl. Sichtenom sta uvedla beneficiat v Guštanju z naročilom, da poučuje tri sposobne učence, posebno v latinščini. Prva listina je datirana z dne 1. januarja 1700 »v zahvalo dobrotnikom, ki so ga za časa študija podpirali«.
Ustanovil je dijaški sklad (ustanovo) za revne in nadarjene dijake fare Device Marije na Jezeru, je začetnik današnjega štipendijskega sklada. S svojo ustanovo je desetletja omogočal študij marsikateremu dijaku prevaljske župnije. Zadnja štipendista (220 kron na leto) sta bila dr. Franc Sušnik in Ožbe Lodrant v letih 1912–1916.
POBUDNIK GIMNAZIJE, ŠTUDIJSKE KNJIŽNICE IN MUZEJA NA KOROŠKEM
Franc SUŠNIK, profesor, kulturno-prosvetni delavec, literarni zgodovinar in publicist. *Prevalje, 14. 11. 1898; †Slovenj Gradec, 21. 2. 1980.
Junija 1945 se je iz Dachaua izčrpan vrnil na Prevalje, kmalu so se s pomočjo somišljenikov začele uresničevati njegove želje in ideje, da pripelje na Koroško znanje. Koroška naj bi dobila svojo prvo srednjo šolo – gimnazijo, s katero bi bilo mladim omogočeno šolanje v domačem okolju. Po prvotni zamisli naj bi bila gimnazija v stanovanjskih blokih ob nogometnem igrišču na Prevaljah na današnjih Ugaslih pečeh. Odločili pa so, da bi bila ravnina parka okoli gradu na Ravnah in grad, s pripadajočimi poslopji, primernejše zasilno bivališče za gimnazijo in dijaški dom. Misel na gimnazijo se je porajala v podstrešnih sobah (v tajništvu Občinskega ljudskega odbora) stare pošte na Prevaljah, za kar gredo zasluge dr. Francu Sušniku, Andreju Arku in direktorju Železarne Ravne Gregorju Klančniku.
Gimnazija je opravila in opravlja za Koroško in širšo domovino nadvse pomembno delo. Kulturno središče so tri ustanove: gimnazija (ustanovljena leta 1945), študijska knjižnica (ustanovljena leta 1949, danes Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem) in muzej (ustanovljen leta 1953, danes Koroški pokrajinski muzej, Muzej Ravne na Koroškem). Vse tri ustanove so bile ustanovljene na pobudo dr. Franca Sušnika in njegovih somišljenikov, koroškim ljudem so odprla vrata v svet znanja. Od leta 1945 do leta 1962 je bil Sušnik ravnatelj gimnazije, od leta 1949 do leta 1962 tudi upravnik študijske knjižnice in od leta 1962 do leta 1979 ravnatelj Koroške osrednje knjižnice. Dobrobit Koroške je bila smisel njegovega življenja in dela.
KNJIŽNIČAR IN POBUDNIK KULTURNEGA ŽIVLJENJA NA PREVALJAH
Ožbe LODRANT, učitelj, kulturno-prosvetni delavec in knjižničar. *Mežica, 2. 8. 1899; †Prevalje, 21. 5. 1982.
Učiteljeval je na Strojni, v Guštanju, na Lešah in Prevaljah. Bil je šolski nadzornik sreza Dravograd in strokovni učitelj na kmetijsko-obrtni šoli, deloval je v obrtnih šolah po dolini in pri čebelarskem društvu na Prevaljah, bil član cerkvenega pevskega zbora, sodeloval je pri reviji Slovenski gospodarski vestnik in prevajal. Bil je zelo spoštovan vsestranski pedagoški in kulturni delavec. Po upokojitvi je z veliko ljubeznijo vodil knjižnico in bil sploh prvi knjižničar splošnoizobraževalne knjižnice na Prevaljah.
ŠIRIL JE BRANJE MED STROJANCE IN MLADE
Miloš (Michael) SVANJAK, učitelj. *na avstrijskem Koroškem (kraj in rojstni podatki niso znani), †Karaganda, Kazahstan (Sovjetska zveza), 1962.
Že kot dijak se je na Učiteljišču v Celovcu ukvarjal s proučevanjem rastlinskega in živalskega življenja v Vrbskem jezeru. Botanika ga je privlačila tudi pozneje. Bil je učitelj na Strojni, tamkajšnja šola je spadala pod Šentanel kot podružnična šola, imela je zelo bogato knjižnico. Knjige je posojal Strojancem in z njimi širil znanje tudi med vaščane. Pri njem si je knjige izposojal tudi Blaž Mavrel, koroški bukovnik, in si odpiral vpogled v svetovno literaturo. Znana je Svanjakova pravda za slovenski jezik v šoli. Učitelj Miloš/Michael Svanjak je bil od prihoda med Strojance odločno za slovenski jezik, na strani krajanov, zato so ga oblasti preganjale in se je leta 1912 odpovedal učiteljski službi. Umrl je med prvo svetovno vojno. Koroško slovensko planinstvo ne more mimo pionirskega dela, ki ga je Miloš/Michael Svanjak opravil pred več kot stodesetimi leti na Strojni, v tedanji samostojni občini Šentanel. V letih 1907, 1908 in 1909 je markiral vse glavne poti gorskega masiva Strojne ter jih opremil z lično izdelanimi kažipoti v slovenščini. To so bili prvi kažipoti na Koroškem.
ZAVZEMAL SE JE ZA PRAVICE ZATIRANIH
Karel DOBERŠEK, učitelj, šolski upravitelj, družbenopolitični in kulturni delavec ter publicist. *Leše (pri Prevaljah), 18. 10. 1889; †Prevalje, 14. 9. 1964.
Po neuspelem plebiscitu je prišel v domači kraj v šolo na Leše (1920–1925) in tam nadaljeval politično delo, skrbel za razvoj in napredek kraja ter uvajal zadružništvo. Prirejal je tečaje za boljše kmetovanje za odrasle, v delo na bogatem šolskem vrtu je vključeval učence in jih navajal na uspešno sadjarstvo in vrtnarjenje. Vzgajali so sadike sadnega drevja in jih razdeljevali krajanom. Poučeval je na Prevaljah (1925–1935) in se ves čas zavzemal za pravice zatiranih. Zaradi različnih vzrokov so se šolske kronike uničile ali izgubile, zato je na podlagi redkih ohranjenih dokumentov in pričevanj popisal preteklo dogajanje v šolah na Prevaljah in Lešah. Kot šolski upravitelj je študiral socialne razmere in njihov vpliv na otroke in izdal odmevno delo Vpliv socialnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah (1929). Vse življenje je posvetil šoli in zadružnemu gibanju. Dolga leta je bil dejaven v prosvetnih društvih, pisal je dramska dela, z razpravami, ki jih je objavljal v reviji Popotnik, se je zapisal v zgodovino slovenske pedagoške literature. Dodeljen mu je bil naziv pedagoškega svetnika.
IZJEMEN PEDAGOG, POBUDNIK KULTURNEGA ŽIVLJENJA IN HUMANITARNEGA DELA NA PREVALJAH
Ivan LEBIČ, učitelj, kulturno-prosvetni delavec in zborovodja. *Šmartno pri Celju, 24. 3. 1898; †Prevalje, 22. 11. 1982.
Po osnovni šoli v Šmartnem pri Celju je obiskoval slovensko nižjo državno gimnazijo v Celju (1910/1911), prestopil na nemško gimnazijo (1914/1915) in po končanem šestem razredu (1916) so ga vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko, kjer je bil na bojišču Monte Gabrieli pri Gorici žrtev italijanske granate in postal vojni invalid. Po vojni je maturiral na Realni gimnaziji v Ljubljani (1919). Na Učiteljišču v Mariboru je dobil spričevalo zrelosti za poučevanje slovenskega in nemškega jezika v osnovni šoli. Ob koncu leta 1920 se je zaposlil v osnovni šoli na Prevaljah. Bil je izjemen pedagog in od leta 1935 do leta 1941 šolski upravitelj. Med obema vojnama je vodil moški in mešani pevski zbor Katoliškega prosvetnega društva (1920–1941). V pevske zbore je uspešno vključeval številne mlade, spodbujal je učitelje, da poskrbijo za čim boljše znanje učencev in jih vključujejo v kulturne dejavnosti in dramske skupine. Njegovi zapisi v šolskih kronikah so temeljit odsev tistega obdobja. Ljudje so ga nadvse cenili in spoštovali kot pedagoga in kot izjemnega človeka, to je za njegovo življenje in delo največje priznanje. S svojim pedagoškim in humanitarnim delom je zaznamoval svoj čas. Po drugi svetovni vojni je bil pobudnik kulturnega življenja in zborovskega petja na Prevaljah, za zbore je pisal tudi note.
ZDRAVNIK IN POBUDNIK ZA RAZVOJ ŠPORTA NA PREVALJAH MED MLADIMI
Davorin FLIS, dr. med., splošni zdravnik, zobozdravnik in športni delavec. *Celje, 14. 10. 1895; †Dubrovnik, 25. 9. 1963.
Po službovanju v Beogradu in Mariboru je bil s kraljevim dekretom postavljen za okrajnega sanitetnega referenta na Prevaljah, bil je sreski referent in zdravnik rudarjev v Mežici in železničarjev na tem območju za bratovsko skladnico (najstarejša oblika zavarovanja za železarje in rudarje, takratno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, op. a.). Po drugi svetovni vojni se je vrnil na Prevalje in bil splošni zdravnik ter zobozdravnik na Prevaljah. Bil je pravi »ljudski zdravnik«, prirejal je predavanja za mlade po šolah in jih spodbujal k zdravemu in športnemu življenju, kar je bila v tistem času novost. Ves prosti čas je posvetil športu in razvoju športnega življenja na Prevaljah ter zanj navduševal tudi učitelje in starše. Kot starosta društva Sokol (1932–1941), (po vojni TVD Partizan, op. a.), je s svojimi sredstvi pomagal pri gradnji sokolskega doma, prve javne stavbe za šport in kulturo na Prevaljah, v kateri sta bili dolga leta telovadnica in večnamenska dvorana za šolo in kraj. Po osvoboditvi je bil ustanovitelj in predsednik društva TVD Partizan (1945–1956) ter ena osrednjih osebnosti v telesnovzgojnih organizacijah, za kar je dobil zlato državno priznanje.
POBUDNIK ZA RAZVOJ ŠOLSTVA V ŠENTANELU IN GONILNA SILA KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Ludvik GRAFENAUER, učitelj. *Blače na Zili (Avstrija), 12. 8. 1902; †Fram, 25. 3. 1973.
Bil je sin trdne kmečke družine in vse življenje narodnozavedni koroški Slovenec. Štirinajst let je bil učitelj v Sv. Danijelu (1926–1939), dosegel je razširitev tamkajšnje enorazredne šole v dvorazrednico in nato v štirirazrednico. Spodbujal je starše, naj pošiljajo otroke na nadaljnje izobraževanje (primer Mitja Šipek). V Šentanelu je režiral igre in igral pri Katoliškem prosvetnem društvu, bil je gonilna sila kulturnega in družbenega življenja v kraju. Pri kmetih je spodbujal napredno gospodarjenje, vzgajal čebelarje in sadjarje ter lovce, opozarjal je na humano lovstvo. Na socialnem področju se je povezal z delavskimi voditelji v Mežiški dolini in pomagal socialno ogroženim otrokom in družinam. Dosegel je, da je Karel Doberšek, ko je kandidiral za zveznega poslanca, dobil v Šentanelu večino glasov. Moralno podporo pa je dajal tudi svojim rojakom onstran meje.
IZJEMNA PEDAGOGINJA, ELEMENTARKA, GLASBENICA, REŽISERKA IN KULTURNA USTVARJALKA
Mira STRES, učiteljica in kulturno-prosvetna delavka, zborovodkinja, režiserka in ljubiteljska igralka. *Ljubljana, 8. 8. 1909; †Prevalje, 1983.
Več kot trideset let je v osnovni šoli na Prevaljah (1934–1971) odkrivala nove oblike dela v razredu ter jih mentorsko posredovala mlajšim rodovom učiteljev. S svojim pedagoškim žarom, zagnanostjo in ustvarjalnostjo je vzgojila mnogo mladih, ki danes nadaljujejo njeno delo in prenašajo ljubezen do glasbe in slovenske besede na mlajše rodove. Izgorevala je za pedagoško in kulturno delo ter pustila trajne sledi generacijam.
Takoj na začetku svoje poklicne poti se je vključila kot igralka v prevaljsko sokolsko društvo, ki je do leta 1941 uprizorilo vrsto iger. Med vojno je pomagala dr. Francu Sušniku na matičnem uradu in sodelovala v odporniškem gibanju. Mira Stresova je pripadala tistemu rodu slovenskih učiteljev, ki so z velikim odrekanjem orali ledino slovenskega šolstva po osvoboditvi, ob tem pa opravili ogromno dela v kulturi. Z njeno pomočjo je oživela kulturna dejavnost na Prevaljah, vodila je ženski pevski zbor, igrala in režirala. Sprva je poučevala na šoli kot elementarka, pozneje kot predmetna učiteljica glasbe. Dolga leta je bila mentorica pionirske organizacije v šoli, aktiva Društva prijateljev mladine, njeni šolski pevski zbori so bili množični in izjemno odmevni med starši in v širšem koroškem prostoru. Z veliko domiselnosti in visoko strokovnostjo je znala pripraviti izjemne prireditve in nastope s pevskimi zbori in orkestrom. Kot igralka je sodelovala v številnih uprizoritvah gledališke skupine na Prevaljah. Nepozabne so uprizoritve mladinskih dramskih del, spevoiger in baletnih uprizoritev, za katere je najpogosteje napisala glasbo, jih režirala in prirejala besedila. Njeno delo je bilo zelo odmevno in nepozabno, delu z mladino je posvetila vso svojo energijo in ves svoj čas.
POBUDNIK IDEJE O BRALNI ZNAČKI
Stanko KOTNIK, slavist, višješolski profesor za metodiko slovenščine, pobudnik gibanja za bralno značko. *Maribor, 23. 6. 1928; †Maribor, 3. 7. 2004; poučeval je slovenski in srbohrvaški jezik v nižji gimnaziji in osnovni šoli na Prevaljah.
V letih od 1965 do 1968 je bil profesor slovenskega jezika v osnovni šoli na Prevaljah in delno zaposlen v Študijski knjižnici na Ravnah ter zunanji sodelavec na Zavodu za prosvetno pedagoško službo v Dravogradu. Dal je pobudo za bralno značko, slovensko kulturno posebnost, ki sta jo podprla in razvila Leopold Suhodolčan, ravnatelj osnovne šole na Prevaljah, in Aktiv slavistov Koroške (8. 3. 1960). »Brez ideje Stanka Kotnika in realizacije Leopolda Suhodolčana ne bi bilo več kot milijon in pol podeljenih značk, milijone prebranih knjig , polnih polic v knjižnicah, pogovorov med bralci, zapiskov o knjigah, ne bi se dvignila beroča vojska izpod Pece in Uršlje« (Tone Partljič). Spodbujal je znanje med mladimi in uvedel prve pionirske univerze v šoli, navduševal mlade za fotografijo, etnološko dediščino in še kaj. Od leta 1968 je bil profesor metodike slovenskega jezika na Pedagoški akademiji v Mariboru.
Dal je pobudo za štiri spominske plošče na Prevaljah, posvečene Antonu Olibanu, Narodnemu svetu, Mohorjevi družbi in Mohorjevi tiskarni; o Antonu Olibanu je prispeval besedilo. Korošcem je odkril Antona Olibana, Prešernovega prijatelja, ki je bil kaplan na Prevaljah pri Devici Mariji na Jezeru.
RAVNATELJ, KULTURNI USTVARJALEC, POBUDNIK BRALNE ZNAČKE IN PISATELJ
Leopold SUHODOLČAN, pisatelj in kulturno-prosvetni delavec.
*Žiri, 10. 8. 1928; †Golnik, 8. 2. 1980.
Bil je v prvi povojni generaciji, ki je leta 1949 končala Učiteljišče, in končal Višjo pedagoško šolo v Ljubljani, smer slovenski-nemški jezik, ter se vrnil na prevaljsko šolo, kjer je sprva poučeval (1953–1957), nato je bil sedemnajst let (do leta 1974) ravnatelj Osnovne šole Franja Goloba, eden najuspešnejših in pokončnih ravnateljev. Pod njegovim ravnateljevanjem je bila na Prevaljah zgrajena nova šola (1963), poskrbel je za učila, didaktične pripomočke tudi na podružnicah; trinajst let so učenci vsak december obiskali primerno predstavo v SNG Maribor. Pomembni so začetki literarnega krožka na prevaljski šoli in z njim literarnega glasila Vigred (10. 12. 1955), ki spada danes med najstarejša šolska literarna glasila v Sloveniji. S svojim izjemnim posluhom za otroško dušo je znal spodbuditi številne mlade, da so zapisali svoja doživetja, razmišljanja, občutke in mnenja. Vedno je našel čas za pogovore z učenci in starši.
Bil je plodovit vsestranski ustvarjalec – ne samo na literarnem področju, kjer je zapustil bogat opus, slovenska literarna kritika ga je ovrednotila za uspešnega mladinskega pisatelja, bil je tudi podpredsednik Društva slovenskih pisateljev. Ob odgovornem pedagoškem delu je spodbujal kulturno delovanje na Koroškem, vanj se je tudi zelo aktivno vključeval. V šoli je spodbujal izobraževanje in znanje ter razgledanost učiteljev ne samo s seminarji, predavanji in konferencami, ampak tudi s študijskimi potovanji.
Ob profesorju Stanku Kotniku je bil soustanovitelj in soorganizator pomembne kulturne akcije branja za bralno značko, ki se je od leta 1961 iz šole Prevalje razširila po vsej Sloveniji in tudi na avstrijsko Koroško. Brez ustvarjalnega pristopa k rasti in širitvi bralne značke ta slovenska kulturna posebnost ne bi doživela takega razmaha, kot ga je, in se zapisala v slovensko kulturno zgodovino. Pisatelji so začeli obiskovati šole, šola Prevalje je z njim in bralno značko postala prepoznavna v Sloveniji. Poleg številnih priznanj je prejel tudi najvišje slovensko priznanje, Trubarjevo plaketo za ohranjanje pisne kulturne dediščine.
PREJEMNICA NAGRADE SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA SLOVENIJE ZA ŽIVLJENJSKO DELO
Iva POTOČNIK (*1946), profesorica slovenščine, je poučevala slovenski jezik v osnovni šoli na Prevaljah od leta 1968 do upokojitve leta 2006. V svoji dolgoletni praksi je 27 let vodila oddelek za odrasle, poučevala slovenščino mlade in starejše, učence in učitelje, doma in tudi v zamejstvu izvajala seminarje za učitelje. Vodila je študente na praksi, šolski aktiv slovenistov in študijsko skupino za slovenščino na Koroškem. Z nazivom svetnice je sodelovala z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo in šport (ZRSŠ), pripravljala predloge učnega načrta za slovenščino v devetletki in se angažirala pri presoji kriterijev ocenjevanja, sodelovala kot zunanja ocenjevalka in v delovni skupini Zavoda za pripravo mentorjev in tekmovanja za Cankarjevo priznanje z izvirnimi in ustvarjalnimi nalogami. Pisala je članke in gradivo za učitelje ter objavljala v strokovnih revijah (Slovenščina v šoli, Slovstvena folkloristika …). Pridobila si je naziv multiplikatorica ZRSŠ za slovenščino in naziv svetnice. Delovala je v Slavističnem društvu Koroške, v organih šole in sindikata, pri Bralnem društvu Slovenije in v Sekciji za zbiranje in raziskovanje slovenske
slovstvene folklore pri Slovenskem svetovnem kongresu.
Pri pouku je iskala nove metodične in didaktične poti ter v sodelovanju z Mojco Cestnik pripravila priročnik Slovar slovenskega knjižnega jezika v šolski praksi (2012). V somentorstvu z Olgo Rogina je z učenci pobirala odličja za štirikrat najboljše šolsko glasilo v Sloveniji – Vigred. Kot mentorica je s svojimi učenci osvojila diamantno, zlata (10) in srebrna (5) priznanja na Cankarjevih tekmovanjih ter srebrne in zlate sove z mladimi raziskovalci v gibanju Znanost mladini (10). Posebno pozornost je posvečala nadarjenim učencem in jih navduševala za raziskovanje jezikovnega in folklornega bogastva slovenščine, o čemer pričajo izvirne raziskovalne naloge. S svojim delom je presegla meje pouka v razredu in slovenščino na prevaljski šoli naredila prepoznavno v širšem okolju.
Leta 2006 ji je Slavistično društvo Slovenije podelilo nagrado za življenjsko delo.