Za izgradnjo belokranjske železniške proge so imeli več variant o poteku proge. Izbrali so varianto čez Uršna sela, Rožni Dol, predor Semič, Semič, Otovec, Usarje, Črnomelj, Gradac, Metliko. Progo so gradili dve leti. Dolžina proge je 49,5 km (Rustja, 2009).
Težko pričakovana »parna kočija« je v Metliko prišla 25. maja 1914 ob 10.30. Vsi so se neizmerno veselili novega načina potovanja, ki je Metliko povezal z ostalo Slovenijo. Priredili so veliko gostijo, ki jo je plačala Mestna občina Metlika. Iz pisnih virov in fotografij je vidno, da je dogodek obiskalo ogromno ljudi.
Zaradi izgradnje železnice je pošta ukinila poštne kočije, ki so do tedaj imele monopol nad prevozi potnikov in poštnih pošiljk. Poslej je pošto in potnike prevažal vlak. Potovanje z vlaki je bilo hitrejše, varnejše in seveda udobnejše kot s poštnimi kočijami, veliko več potnikov so lahko pripeljali naenkrat. Tudi sosednji kraji so opustili poštne kočije.
Železnica je pripomogla k razcvetu krajev, ki so bili tik ob progi, ostali kraji pa so čutili nazadovanje (Rustja, 2009).
Med drugo svetovno vojno so bili proga in objekti ob njej močno poškodovani.
Vlaki še vedno vozijo, vendar ne več v takem obsegu kot nekoč.
Vir: Rustja, K. (2009) ‘Belokranjska železniška proga’, Belokranjsko muzejsko društvo, Metlika