To je zgodba o Leopoldu Zgagi iz Bače pri Podbrdu, rojen 4.11.1896, umrl 7. 2. 1982, ki je preživel tri leta na fronti v Galiciji in v ruskem ujetništvu. Fotografije in pisma je zbral njegov sin Cvetko Zgaga. Ob »Zbirateljskem dnevu Europeana 1914–1918« 28. marca 2012 smo v Goriški knjižnici Franceta Bevka zgodbo, fotografije in pisma digitalizirali in prenesli na spletni portal Europeana 1914-1918.Na spletnem portalu Kamra objavljamo fotografije in celotno zgodbo o bojih v Galiciji, ruskem ujetništvu in vrnitvi v domači kraj, ki jih je po pripovedovanju zapisal Cvetko Zgaga.
Leopold Zgaga je bil vpoklican v avstroogrsko vojsko v aprilu 1915. Služil je v Gradcu pri 7. regimentu. Nemški jezik mu ni delal večjih težav, saj ga je že prej precej obvladal. Trdo hribovsko življenje pa je pripomoglo, da je dobro prenašal naporna urjenja. Imel je zelo strogega “hauptmana” (stotnika), ki jih je gonil kot živali. Zjutraj se je pritihotapil v sobo in vojake zbudil s kratkim in tihim nagovorom: “Guten Morgen, kameradi, kako ste kaj spali, sedaj pa bo treba počasi vstati…” Potem pa se je nenadoma zadrl: “Auf stehen!” Tisti, ki ni takoj stal na nogah, je bil kaznovan z ribanjem stranišč ali podobno. Oče je imel rahel spanec in se je ponavadi prebudil takoj ob njegovem prihodu v sobo. Navadil se je, da je takoj skrčil noge in ob povelju je že stal ob postelji. Stotnik jih je dan za dnem gonil po najgršem terenu, polnem kamenja in blata. Oče je imel to srečo, da priimka Zgaga ni mogel pravilno izgovarjati. Največkrat ga je klical “Skaka”, potem pa ga je raje pustil pri miru.
