Ustno izročilo in zapisi o prvih igrah in igračah zasavskih otrok izvirajo iz sredine 19. stoletja, ko so v treh zasavskih dolinah odkrili premog.
Ustno izročilo in posledični zapisi o prvih igrah in igračah zasavskih otrok izvirajo iz sredine 19. stoletja – takrat so v naših krajih odkrili premog; največ pa so se otroci igrali na paši, ko so pazili živino. Kot zapiše Jana Mlakar Adamič v publikaciji Vodič po zbirkah hrastniškega muzeja: »Na paši so se igrali igre in izdelovali igrače, ki so odslikavale življenje okoli njih ali jih ponesle v domišljijski, boljši svet.« Tudi dobra moža, Miklavž in Božiček, sta v tistem obdobju že obstajala, oz. so otroci vedeli zanju, a obdarovala sta jih redko, včasih sta nanje celo pozabila.
Obdobje med 30. in 60. leti 20. stoletja je bilo čas, ko so se zasavski otroci igrali z igračami, narejenimi doma, iz materialov, ki so bili na voljo in jih ni bilo potrebno kupovati – npr. deklice so se igrale s »crkami«, punčkami iz blaga, celulojdne punčke sta redkim srečnicam prinesla Miklavž ali Božiček.
V obdobju od 60. do 80. let 20. stoletja se je blaginja zasavskih prebivalcev izboljšala, začela se je tudi serijska proizvodnja igrač (npr. Barbieke in Lego kocke – Adamičeva o Barbie punčkah zapiše: »Prvi Barbie modeli so prišli v Slovenijo iz Italije v drugi polovici 60. let. Pravzaprav je bilo treba takrat ponje iz Slovenije v Italijo.«) Kot zapiše Adamičeva: »Igrače niso bile več redka dobrina, začelo je prihajati do preobilja. … Igrača je postopno dobila vlogo statusnega simbola.« Pa še nekaj je zelo zanimivo – igrače so bile velikokrat boljše kot predmeti, ki so otroke obkrožali vsak dan, oz. kot zapiše Jana Mlakar Adamič: »… bodoči mali vozniki so se velikokrat igrali z boljšimi modeli (npr. mercedez) kot njihovi očetje, ki so vozili fiate in zastave.«
Od leta 1980 dalje so igrače postale potrošno blago, kar so še danes. Zasavski otroci so (tako kot otroci drugod po Sloveniji in svetu) zasuti z njimi, dostopne so jim na vsakem koraku – tako doma kot v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. A kot je občutiti ob organiziranih ogledih razstave igrač v hrastniškem muzeju in še posebej na muzejskih delavnicah z naslovom »S čim so se igrali naši dedki in babice«, so zasavski otroci mnogokrat povsem očarani nad igračami, s kakršnimi so se igrali njihovi predniki, in nemalokrat poskušajo svojo plišasto crkljivko, ki so jo prinesli s seboj, zamenjati z igračo, ki je na ogled v kateri izmed muzejskih vitrin.
»Ulice so Play Station revnih otrok.« (M. Mokhonoana)
VIRI:
Ivančič Lebar, Irena (et al.) (2006): Zasavski muzej Trbovlje: Vodič po zbirkah hrastniškega muzeja, Zasavski muzej, Trbovlje.
Odlazek, Leopold (2010): Med hauzi: Takšne in drugačne iz Žabje vasi, samozaložba, Trbovlje.
