18. septembra 1903 je nastopil mesto beneficijata na Goričici. 8. novembra je na prižnici znova sprožil misel o ustanovitvi fare na Goričici, ki je še vedno bila mengeška podružnica. Vse od leta 1801, ko je bil ustanovljen beneficij na Goričici, pa do ustanovitve 25. septembra 1908, so bili boj za samostojno župnijo.
Podporo je imel tako pri škofu Jegliču kot pri kamniškem dekanu Janezu Oblaku, ne pa tudi pri mengeškem župniku Ivanu Kuraltu. Svojim vernikom je med drugim v tej pridigi povedal: »Številu duš tu bivajočih ste dolžni ustanoviti tukaj faro! Goričica šteje nad 2200 duš! Na celem Kranjskem je ni podružnice tako velike! In Goričica sama naj še ostane taka podružnica?! Nikakor ne prevzetnost, napuh, pač pa upravičen ponos, s katerim držimo nekaj na tak kraj, kot je tukajšen, nas mora že siliti, da skrbimo za to, da Goričica preneha biti podružnica.« Za ustanovitev je bilo potrebno zgraditi pokopališče, postaviti krstni kamen, zagotoviti stalne dohodke za župnika in kaplana in odkup od župnije Mengeš. Darove so pobirali prostovoljno in vse beležili v »Zlato knjigo ustanoviteljev samostojne župnije na Goričici«. Glede imena za faro, se je odločalo med imeni Goričica, Spodnje Domžale in Domžale, postale so fara Domžale. Ustanovitev župnije je bil velik mejnik za celoten kraj. Od zdaj naprej je lahko domžalski dušni pastir vodil celotno versko oskrbo.
Zaradi odličnega vodenja župnije si je Bernik leta 1916 pridobil častni naziv duhovnega svetnika, med duhovniki je veljal za enega najbolj delavnih duhovnikov ljubljanske škofije, velik ugled in zaupanje pa je užival tudi v vrhu ljubljanske škofije. Zaradi vseh zaslug med vojno je bil 23. marca 1918 odlikovan z zlatim zaslužnim križcem s krono na traku hrabrostne svetinje. Občina Domžale ga je 23. aprila 1930 imenovala za častnega občana trga Domžale. Za častnega občana ga je razglasilo tudi gasilsko društvo Domžale. Leta 1941 je bil aretiran in prepeljan v Mengeš, kasneje v Ljubljano. V času begunstva je hudo zbolel. Šele 31. avgusta 1945 je dobil dovoljenje za vrnitev v Domžale. Umrl je 5. novembra 1948. Pogreb je vodil takratni pomožni škof Anton Vovk, ki je med drugim izrekel naslednje besede: »Zrušil se je vogelni kamen domžalske župnije…«