Kal in bosanski konji

Na fotografiji je kal za Blaževo hišo in pred Šimonovo hišo, ki je ni videti na fotografiji. Bosanci so prihajali po drva v Brkine, jih nalagali na tovornjake in jih vozili v Trst. Spali so po štalah. Na Mršah so obstajali trije kali. Najdaljši je bil na Mlaki. Tam so se otroci najraje drsali, ker je bila najdaljša drsalca. Prve dni po dvijem drsanju so otroke bolele vse mišice na nogah. Drugi dan so težko hodili in se drug drugemu smejali, češ da so hodili “ku da bi bli usrani”. Na Mlaki je bilo dovolj prostora, da so prišli na drugi konec, nato so tekli še deset metrov, da so se lahko ustavili, ker bi sicer padli in z obrazom zarili v tla. Če je otrok na čevljih imel gladke žeblje, je šlo hitro, z novimi žeblji je šlo počasneje. Čeveljci so bili zabiti z žebeljci, spredaj in zadaj pa so bili podkovani, da si ne bi otroci prehitro uničili čevljev, saj se takrat ni lahko prišlo do novih. Včasih so šuštarji/čevljarji hodili po hišah osem dni na leto, da so pri vsaki hiši vse popravili, kar so imeli popraviti. Pri Slavkini družini je zadeve opravil Slavkin oče, saj je imel čevljarsko mašino. Vremčeva fanta Nine in Tone sta žagala drva pri kalu. Ko sta jih nažagala, sta jih še klala. Za otroke se nista zmenila. Slavka je bila pri najmlajših in je želela priti čez “lejso”, čez zelo tanek led. Takrat sta se Vremčeva fanta ustavila in začela kričati Slavki: “Ti, pupka, kaj ne vidiš, de buoš šla pod vuodo. Hodi hitru vn!” Slavka je bila sredi kala, ni se mogla obrniti, saj bi se led vdrl. Ustrašila se je in z vsemi močmi skočila in se hitro pognala naprej ter srčno prišla iz razbitega ledu. Vremčeva fanta sta gledala in se smejala. Slavko je bilo sram in je zbežala domov. Doma so seveda nanjo kričali in od takrat se ni več upala tekati po tenkem ledu, lejsi.