Krave se napajajo v kalu. Na Mršah je hrib Hrib, kjer se z njega odpira razgled od Triglava do Snežnika, najlepši je ob lepem sončnem zahodu. Razgled sega do Gradeža in Barbane v Italiji. Ampak mršanski otroci morja niso pogrešali. Imeli so tri velike kale, v katerih so se lahko kopali. Prednost so imeli fantje od štirinajstih let dalje, mlajši so se lahko pridružili, ampak ne vedno, ker so starejšim preveč nagajali. Plavali so s plohi ali pa napihnili ‘šlauf od bicikla’, da jih je držal na vodi. Fantje so imeli očiščen velik in globok poljski vece ali ‘kanduot’ v žlebu na Laučini. Tako so se lahko kopali v čisti vodi, a je bila tako mrzla, da ni bila priporočena majhnim otrokom. Ob nedeljah so otroci obiskovali nedeljsko mašo, popoldan pa večernico. Od maše domov so se dekleta menila, da bi se tudi sama okopala v kalu. Po kosilu so se nekega dne zbrala pri kalu za hišo Šimonovo. Bilo jih je pet, starejša je imela enajst let, ta mlajša pa sedem. Za skednjem so si punce vzele deske, plohe, in šle na kal po Mlaki na Barišče, na največji in najbolj oddaljen kal. Da si ne bi umazale oblek, so si slekle vse, ostale gole in obleke skrile v ograjo. Blato jim je segalo do kolen. Seveda so se smejale. Skakale so po vodi in se škropile. Nekdo pa jih je videl in pripeljal fante h kalu. Začeli so jih dražiti, se smejati in metati kamenje, da bi prišle ven. Bile so popolnoma gole in zaradi sramu niso hotele ven. Fantje so seveda vzeli obleke in jih nesli daleč proč od kala. Dekleta so bila primorana priti iz kala in stekle so se obleči. Oblekle so se kar umazane od blata, saj se niso mogle nikamor obrisati, saj so jih fantje gledali in se smejali. Samo starejša ni šla ven. Začela je jokati. Ker jo je bilo preveč sram, se je še bolj potiskala v vodo. Usmilil se je je starejši mulc in ji vrgel obleko, da se je oblekla kar v vodi in prišla nato ven. Tako se je končal poučni dan plavanja. Seveda je glas prišel tudi do mater in šele nato je bil ogenj v strehi. Vse matere deklet so se naslednjo nedeljo zbrale pri Šimonovih in se pogovarjale, kaj bi bilo treba storiti, kako jih kaznovati. Slavko je njena mati pred ostalimi materami in hčerami kaznovala tako, da jo je dala na kolena, ji povlekla krilo gor, hlačke dol in jo namahala s šibo po goli riti. Od jeze in sramote Slavka ni niti pisnila, je pa mami in sestri zamerila do današnjega dne, saj nobena druga mama ni svoje hčere kaznovala, razen njene.
Krave so se tudi izgubljale, seveda, medtem ko so jih otroci pasli. Krave so imele zvonce okrog vratu, ravno zato, ker so se pasle po grmovju. Nekega dne so fantje prišli na skrito in kravje zvonce zapolnili s travo. Dekleta niso več slišala kravjih zvoncev in so začela tekati in iskati krave, ampak zvoncev ni bilo slišati od nikjer. Potem so začela klicati krave po imenih: Sivka, Belka, Liska – da bi se oglasile, pa se ni slišalo nič. Ko so skoraj obupale, se je zvonec odmašil in krave so spet zacingljale; včasih blizu, včasih na drugem hribu. (Brkinske stezice)
