Koseski se je rodil 12. septembra 1798 v Bokšetovi hiši v Spodnjih Kosezah. Po končani gimnaziji in filozofskih študijih je v Gradcu in na Dunaju študiral pravo. Dolga leta je služboval v Trstu, kjer je 26. marca 1884 umrl. V dijaških letih je zlagal nemške pesmi. Leta 1818 so natisnili njegov sonet Potažba, ki je bil prvi sonet v slovenski literaturi. Potem je dolga leta molčal. Oglasil se je spet leta 1844 z mogočno odo Slovenija cesarju Ferdinandu ob njegovem prihodu v Ljubljano, ki velja za njegovo najboljšo pesnitev. Opeva zgodovino naših krajev od Rimljanov dalje. Vsako kitico je zaključil s stihom: »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane.« Živahno naraščajoče narodno čustvo je prevzelo tudi njega. Leta 1845 je pisal Bleiweisu, da hoče ovreči žaljivo zaničevanje slovenščine. Iz tega leta sta znani njegovi pesmi Zima in Vojaška. Naslednje leto so Novice prinesle njegovo najbolj znano narodnobuditeljsko pesem Kdo je mar? in pesem Bravcem Novic h koncu leta 1847 v spomin. Veliko pesmi je tudi prevedel, največ iz nemškega jezika. Zgledoval se je po tujih pesnikih, največ pri Schillerju. Svoje pesmi je objavljal v Bleiweisovih Novicah in ga zato lahko imenujemo pesnika Novic. Čeprav je pesnil v slabi slovenščini, so bile njegove narodnobuditeljske pesmi za tedanji čas pomembne. Bleiweis in njegov krog sta ga povzdigovala nad Prešerna. Koseski je o sebi mislil bolj skromno. Leta 1847 je priznal Prešerna za najbolj priljubljenega slovenskega pesnika. Ob stoletnici njegovega rojstva leta 1898 je bila v Spodnjih Kosezah velika slovesnost. Na rojstni hiši so vzidali spominsko ploščo. Slavnostni govornik je bil moravški rojak in pisatelj Fran Detela. Razglednica je bila odposlana 17. 12. 1898.
