Slovanska čitalnica v Mariboru ali kar Čitalnica v Mariboru je obstajala od 17. julija 1861 pa do aprila 1941, ko jo je odpravil ukrep okupacijskih oblasti.
Julija 1861 so se v pisarni odvetnika dr. Ferdinanda Dominkuša sestali mariborski slovensko naravnani meščani ter tudi po vzoru hrvaških „čitaonic“ in ob neposredni spodbudi ustanovitve čitalnice v Trstu spomladi tega leta nato ustanovili prvo slovensko društvo z imenom „narodna slovanska čitavnica.“
Med ustanovnimi člani najdemo odvetnika dr. Janka Serneca in dr. Jakoba Ploja, jezikoslovca Josipa Šumana in Janeza Majcigerja, glasbenika Janeza Miklošiča in zdravnika dr. Matijo Preloga.
Ustanovitelji so v samem mestu imeli vzorce v društvih, v katerih so sodelovali sami, vendar je bil tam jezik nemški, njihove dejavnosti pa so bile takšne, da so bile primerne tudi za novo Slovansko čitalnico. Pri svojem delu se je čitalnica mogla zgledovati tudi po Mariborskem moškem pevskem društvu (Marburger Männergesangsverein), kjer je tudi dobila pobudo za organiziranje družabnega in glasbenega življenja v mestu.
Razmere v tedanjem Mariboru, preden je prišlo do ustanovitve čitalnice, je leta 1937 ilustrativno opisal profesor in nekdanji ravnatelj Študijske knjižnice v Mariboru Janko Glazer: „Maribor je bil takrat majhno mestece, njegovi meščani so živeli mirno svoje napol mestno, napol kmetsko življenje, v mestu trgovali in se bavili z obrtjo, zunaj na kmetih pa imeli svoja polja, zlasti svoje vinograde. Ob plemeniti vinski kaplji, ki so jo pridelovali v teh vinogradih, so se zbirali v veselih družbah in se kratkočasili s petjem. Vesela družabnost in petje je bilo edino, kar je poleg gospodarskih in občinski brig izpolnjevalo njihovo življenje. Visoka politika, ki je segala preko domačega magistrata, jih ni zanimala. Narodnostno vprašanje komaj da je zanje eksistiralo. Večina meščanstva je vsaj za silo znala oba jezika, rabila pa je v medsebojnem občevanju nemščino, ki je ne samo veljala za jezik boljših slojev, ampak bila tudi uradni in šolski jezik. Edino, kadar je nanesla potreba, v občevanju s kmeti in posli, je izpregovoril meščan tudi slovensko … Pač pa je bilo v mestu tudi izobraženstvo slovenskega rodu, zaradi nemških šol pa je tudi tem za izbranejšo konverzacijo bila bolj pri roki nemščina kot materinščina. Razen tega so se nemščine posluževali često tudi iz takta, iz ozira do tisih someščanov, ki slovenščine niso obvladali. Slovenci so zahajali v nemške družbe, bili člani kazina in nemškega pevskega društva, zato je jasno, da tistih narodnostnih nasprostev, ki so se pojavila pozneje, še ni bilo.“
Namen društva oz. čitalnice je bil, da goji in utrjuje rabo slovenskega jezika, slovensko ljudsko petje, nudi članom slovenske časnike, uprizarja gledališke igre ter osnuje knjižnico. Vse to so čitalničarji zapisali tudi v svoja pravila, ki so jih skupaj z zapisnikom o ustanovitvi čitalnice, podpisom 20-ih ustanovnih članov in pozdravnim pismom Antona Martina Slomška predložili Okrajnemu uradu v Mariboru. Prijava je romala do namestništva v Gradcu, le-to pa se je zamislilo nad 2. členom, ki se je glasil: „Da se do maternega jezika veča veselje in veča ljubezen obudi, bodo se vsi članovi vsak teden enkrat in komur bo mogoče, vsak dan zbirali in se ne samo tam, temveč tudi indi, kolikor mogoče slovenskega jezika posluževali.“ Zaradi tega si pravil samo ni upalo potrditi ter jih je odposlalo v presojo državnemu namestništvu na Dunaj, ki pa jih je 4. septembra 1861 potrdilo ter jih 19. septembra vrnilo društvu.
Društvo je za dosego svojega namena pričelo prirejati bésede – prireditve s programskimi govori, solističnim ali zborovskim petjem, recitiranjem, muziciranjem in gledališkimi nastopi – enodejankami. Organizirali so tudi predavanja, jezikovne tečaje, a tudi zabavne tombole, loterije, veselice, maškarade in silvestrovanja.
Članstvo mariborske čitalnice je izviralo iz vrst mariborskega slovensko usmerjenega meščanstva in razumništva. Njeni člani so bili odvetniki, sodniki, notarji, uradniki, duhovniki, zdravniki, inženirji, profesorji, učitelji, časnikarji, redki trgovci in častniki, kasneje tudi trgovski pomočniki in železničarji. Število članstva je nihalo. Takoj po ustanovitvi jih je bilo nekaj nad 30, čez eno leto 70, pred prvo svetovno vojno pa 124.
Za svoje delovanje je čitalnica seveda potrebovala ustrezne prostore. Pridobivala si jih je tako kot druga mariborska društva z najemanjem prostorov v različnih gostilnah in hotelih. Prva lokacija mariborske čitalnice je bila nad prostori „Pivnice pri moki“ na Rotovškem trgu 2 (severni del stavbe današnje Mariborske knjižnice). Čitalnica se je v osemdesetih letih svojega delovanja velikokrat selila po Mariboru – bila je v Gambrinovi dvorani, pa ponovno na Rotovškem trgu v Tscheligijevi pivnici, v hotelu „Nadvojvoda Janez“ (na vogalu Gosposke in Slovenske ulice), v pivnici „Pri novem izviru piva“ (kino Udarnik), na Koroški cesti in končno tudi v leta 1899 zgrajenem Narodnem domu. Selila se je kar enajstkrat in vedno se je morala zadovoljiti s skromnimi sobami, v katerih pa je v primerjavi z nemškimi društvi, ki so delovala v veliki in ugledni kazinski stavbi, vseeno razvijala pestro društveno dejavnost. Čitalnica se je pogosto stiskala v neuglednih sobah, kar vsekakor ni bilo primerno mesto za koncerte, za vedno številčnejše pevske zbore, v njih pa je bilo tudi težavno urediti društveno knjižnico.
Društvo je imelo dvojni značaj in je svojo dejavnost razvijalo v dveh prostorih: v t. i. čitalnici (bralnici), kjer so bili na voljo časniki, časopisi, revije in knjige ter v igralni sobi, kjer se je odvijalo predvsem družabno, zabavno življenje.
Čitalniški odbor je kazal iz leta v leto večjo skrb za svojo knjižnico, kar se seveda da pojasniti z vse bolj razgibanim političnim in kulturnim življenjem v Mariboru in na Slovenskem ter s socialno, nacionalno in politično diferenciacijo v mestu ob koncu 19. stoletja.
Sandra Kurnik Zupanič in mag. Vlasta Stavbar
