Izdelovanje rož iz papirja spada med spretnosti, ki vključuje vrsto delovnih opravil in izdelkov.
»Cvečarstvo« je bilo do srede prejšnjega stoletja kot obrt v središču hišnega življenja. To je bilo predvsem delo ženskega dela družinske skupnosti. Ženske so rože izdelovale zlasti pozimi, ko na polju ni bilo dela, ali pred posameznimi dogodki in prazniki. Večno cvetoče rože so skupaj z zimzelenim rastjem krasile kapele, cerkve, svatovska oblačila, diademe za nevesto, šopke za nabornike, praznični kruh oz. praznične pletene pogače in kruh (bosmane) na poročni gostiji, vence ob pogrebih … S papirnatimi rožami so nekoč krasili tudi božične smrekice. Da jih ne bi uničil dež, so jih povoskali.
Izdelovanje papirnatih rož je pomenilo tudi pomembno obliko druženja žensk. Ob tem opravilu so se med njimi razvili posebni odnosi, saj so si med seboj izmenjevale izkušnje, govorile o ljubezenskih in drugih zvezah, prepevale pesmi, ki so opevale lepoto rož in z njimi povezanih praznikov.
Danes o cvečarstvu ne moremo več govoriti kot o domači obrti. Gre bolj za domačo ali hišno dejavnost, ki ne izdeluje predmetov za domačo, vsakdanjo rabo, ampak za reprezentativno rabo. Današnji izdelki tako po obliki kot po izbiri barv sledijo dediščini njihovega izdelovanja v preteklosti. Na ormoškem območju je še nekaj izdelovalk, ki znajo iz krep in povoščenega papirja izdelovati cvetove in jih nato oblikovati v cvetlične aranžmaje. Znane so »cvečarke« s Huma, ki s svojimi izdelki uspešno nastopajo na različnih razstavah in prireditvah. Skrbijo tudi za organizacijo delavnic in za prenos znanja na mlade.
