Ob koncu bronaste in začetku železne dobe, torej okvirno med leti 1000 in 800 pr. Kr., nastanejo prva zanesljivo prepoznana poselitvena jedra, utrjena gradišča, ki so bila z manjšimi presledki poseljena v starejši in mlajši železni dobi, na nekaterih pa so prebivalci dočakali tudi čas rimskih osvajanj v prvem stoletju pr. Kr. Zgrajena so bila na pretežno naravno dobro zavarovanih hribih, kjer so vrh utrdili z zemljenimi okopi ali kamnitimi nasipi in deloma s palisadami. V najbližji šmarski okolici so bila odkrita tri tovrstna prazgodovinska selišča, Osovnica nad Pijovci, Gradišče pri Vodenovem in Sv. Miklavž nad Sotenskim, ki se jim nekoliko dalje vstran pridružujeta še dvoje gradišč ob vznožju Boča, Gradišjek nad Zagajem pod Bočem in Mali Drevenik nad Gabrovcem pri Kostrivnici. Vsa so slabo poznana, saj na njih še niso bile opravljene sistematične raziskave. O njihovi starosti pričajo le skromne površinske najdbe, na zunaj pa jih zaznamujejo predvsem deloma še dobro vidni obrambni okopi.
Na Gradišče pri Vodenovem je opozoril moj oče, ki je imel v življenju ob fotografiji različna zanimanja in je med drugim tudi pozorno spremljal Lorgerjevo izkopavanje. Ko je fotografiral neko poroko v petdesetih letih na Vodenovem, je poizvedoval po starinah in od mladega fanta (Jaka Jagodič) izvedel, da so pri rigolanju vinograda našli neko kamnito orodje in stare črepinje. Oče je najdbe takoj nesel v celjski muzej, kjer mu je arheolog Lojze Bolta povedal, da sodijo v prazgodovinsko obdobje. Oče se je nad tem tako navdušil, da je arheologa prosil za dovoljenje, da je na pobočju hriba izkopal manjšo sondo, v kateri je našel še dodatne zanimive drobce prazgodovinske keramike, ki jih danes hrani celjski muzej. Prvi opis najdišča sem po očetovem pripovedovanju in ogledu napravil kar sam leta 1962 in ga objavil v šolskem časopisu Šmarski rod, ki ga je ilustriral pozneje uveljavljeni umetnik Stane Jagodič.
