Obiskoval je gimnazijo v Osijeku in študiral teologijo v Djakovu ter v Budimpešti. Po posvetitvi za duhovnika leta 1838 je bil dve leti vikar v Petrovaradinu, potem pa je odšel na dunajski Avguštinej, kjer je leta 1842 doktoriral iz teologije in postal profesor kanonskega prava. Leta 1847 je postal dvorni kaplan, dve leti pozneje pa so ga na predlog hrvaškega bana Jelačića imenovali za bosansko-sremskega škofa v Djakovu. Med študijem v Budimpešti je sodeloval z Janom Kolarjem ter s češkima politikoma Palackim in Rigerjem. Zagovarjal je kulturno in politično zbližanje slovanskih narodov. Pomembno vlogo je odigral tudi pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu (današnja HAZU) leta 1876 ter pri ustanovitvi zagrebške univerze leta 1874. Častni član Narodne čitalnice v Kranju je postal leta 1863.
