Družina na izletu pri Miramaru v Trstu.
»Veste, jaz imam dva poklica. Nisem samo literatka, marveč tudi zelo sposobna prodajalka. Ne idealna, ampak sposobna.
Ko je moj oče umrl, sem morala svojo hčerko poslati k svoji sestri v Milan, jaz pa sem morala pomagati mami delati in odplačevati dolgove. Imeli smo pekarno na ulici Starega lazareta. Vsak mesec smo morali odplačevati menice, denarja pa od nikjer. Spominjam se, kako sem nosila dragocenosti v zastavljalnico, krznene plašče in zlato, kjer so mi v zameno dali nekaj denarja. Če nisi pravočasno odplačal za zastavljeno, je tisto postalo njihovo, za eno tretjino od vrednosti. Nisem vzela niti tramvaja, da bi ‘prišparala’ malo denarja. Nesla sem denar, da odkupim eno stvar nazaj, in obenem sem drugo nesla, da jo zastavim. Z gospodom iz zastavljalnice smo imeli celo nekakšno prijateljstvo. Tam sem izvedela veliko zgodb. Med drugim tudi to, da Tržačanke nosijo poleti zimske plašče nalašč v zastavljalnico, kjer tam skrbijo, da ne pridejo molji, zato je bil plašč tam dosti bolj varen kakor doma. Sedela sem na stopnicah in poslušala tiste male špekulante. Velikanska šola, lepa, otožna.
Zdaj me grabi velikanska nostalgija. Ko smo imeli tisto pekarno, so postavili na začetek in na konec ulice en Sabin napis (op. ur. pesem Tre vie = Tri ulice Umberta Sabe, prevod Jolka Milič):
»C’è a Trieste una via dove mi specchio
nei lunghi giorni di chiusa tristezza:
si chiama Via del Lazzaretto Vecchio. /…/”
»V Trstu je ulica, kjer se zrcalim
v dolgih dneh zaprte žalosti
imenuje se Ulica starega lazareta. /…/”
(Saba, 2008, str. 42-43)
Vi vidite Trst drugače. Vi vidite samo fasado, mi pa smo videli tudi ozadje.«
