Pesem je napisala Slavka Cetin Čufar 24.01.2002. To je njena prva nastala pesem, za katero pravi, “da je kar stekla sama od sebe”. Več njenih pesmi se lahko prebere v zborniku ŠK Zgodbarnica, ki ga ureja Patricija Dodič, vodja enote Knjižnica Kozina (Kosovelova knjižnica Sežana) ŠK Zgodbarnica , v knjigi Brkinske stezice, Domače pesmi.
Napisala jih je še več, posvečenih domačemu kraju, ljudem, običajem, živalim, skratka veliko pesmi je napisala in jih še neumorno piše.
Mrše
Brkinska vasica mala,
s ceste se jo vidi v soncu, kako se je lesketala.
Dolga pot se vije po Krasu do kanala,
ki loči Kras od brkinskega vala.
Meni se zdi, da lepšega kraja ni,
kot se v mršanski mali vasici živi.
Življenje teče kot mlinsko kolo,
ki ga voda poganja v Brkinih močno.
Vaščani se martrajo, da živijo,
da bi bili močni, kot si sami želijo.
Malo mladine in otroških glasov se čuje,
kreganja, zjanja in tekanja po vasi, če se sezuje.
V mršanskih hribih delo teži,
se težko dela, kopa, kosi,
ker vse je na hribu in se na hrbtu nosi,
sadje, butare in oprtnjak se prinese do vasi.
Po Pešćah in Brdih ta drva so v pravih rebreh,
kar to žagat in nosit ni pravi nasmeh,
nosit ali jih vleč te prav pritiska po tleh,
zato je dosti močnih, se vidi na ljudeh.
Tudi če zapustiš jo, vasico Mrše,
nanjo vedno misliš še in še,
ker domače življenje ti vedno pritiska na srce,
da vedno se vračaš, da jo vidiš še in še.
Zapisano 26.01.2002
Rojstni kraj
Rojstni kraj je svet, ki v tebi živi,
čeprav že dolga leta odselila se si,
to ti obuja spomin, ki v tebi tiči,
občutek in življenje v tebi zaživi.
Ne morem, ne smem pozabiti
otroškega veselja in tudi žalostnih dni,
ki so z nami živeli in na naši zemlji sedeli,
kadar deževalo je, smo blato do kolen premleli.
Naravno življenje hribovsko,
lepo strmenje visoko na nebo,
ne želiš si ravnine na široko,
v sebi čutiš zadovoljstvo globoko.
Če v mesto se odseli,
hribovski človek, se ne navadi,
zmešnjave cest in hiš, ki te duši,
misli si, da hribovskega zraka tam ni.
Na hribu prostost, mir in sreča se te drži,
na svojem hribu srečna si,
po hribu začneš mirno tavati,
da čisti zrak te z vetrom ohladi.
Tukaj je sreča, kaj v mesto bežiš,
zakaj se svojega kraja ne držiš,
ker vsak košček, ki ga okrog vidiš,
te spominja na življenje, ki ga živiš.
zapisano 15.12.2002
