Članek je bil objavljen v časopisu Nova doba, 24. 6. 1938, na strani 2.
»Neodjenljivo in neodoljivo vabi in miče pomlad, da stopiš iz mesta in se dvigaš na ona visoka strma gorska pobočja, ki jih je sveže zelenje kakor s svežim pomladanskim plaščem ogrnilo na previsnih apneniških skalah Huma, nekdanjega ognjenika, in na položnih obronkih Šmihela, Modriča ali Gabrovja.
Tudi ob visečih vrtovih in ob poteh, ki se vijejo kakor v kakem dalmatinskem mestecu ozko in vijugasto k staremu gradu Tabor na Gorici, še uspeva vinska trta, zeleni in se blešči v prvih mladih grozdnih nastavkih. Sivo zidovje štirioglatega stolpa, okroglega branika in vmesnega zidu razvaline pa v velikem kontrastu z ono ljubko sliko mrko gleda kakor iz davno preteklega časa na cvetoči vinograd, na poševne zelene travnike, na temnozeleno borovje in smrekovje ob Humu, na cvetoče akacije in na tesno se prepletajoče vejice mladik bršlina, ki nerazdružno objema kamenje.
Po lepo izpeljanih stezah dospemo mimo starega gradu v zeleno pomlad Huma. Med potom se odpira na severni strani proti Celju obrnjeni strani zanimive gore globok divjeromantičen prepad z navpičnimi raztrganimi stenami in debelim gruščem na dnu.
Zlatorumeni jegliči, avrikel, okrogli cveti pogačice, rdeči planinski klinčki, rožnato nežni pritlikavi svišč, rdeči kozlovec in kosmati visokogorski sleč vise v nedostopnih stenah prepada, ki mu je domače ljudstvo dalo ime »divji farovž« ter ga opletlo z mično pravljico, polno vonja duhteče pomladi. Mnogo cvetlic, ki sicer uspevajo in cveto samo na skalnatih tleh visokih gora obroblja v ključih speljano pot na stožčasti vrh Huma. Humski rožmarin, rože sv. Antona, Humska hruška, zelena dišeča trava, binkoštnica, grebenuša, čeveljci, gorski kokovičnik in ajdovska lilija.«
