Fran Erjavec se je rodil v Vižmarjah 11 »pri Rahvu«. Osnovno šolo je obiskoval v Šentvidu, gimnazijo v Ljubljani in učiteljišče v Kranju. Opravljal je številne funkcije in poklice, saj je bil učitelj v Mesličah pri Divači, novinar, urednik, zgodovinar, politično pa je deloval v demokratski stranki kot publicist in organizator. Po letu 1921 se je bolj približal Slovenski ljudski stranki.
Veliko je potoval po Evropi. Po koncu prve svetovne vojne je v Ljubljani ustanovil Slovensko posredovalnico za delo. 1941 je bil zaprt v Italiji. Po letu 1945 je živel v Rimu in v Parizu, kjer je nadaljeval publicistično in raziskovalno delo, zlasti v zvezi s Koroškimi Slovenci. Pisal je večinoma za emigrantske časopise, se ukvarjal s socialnimi problemi, z gospodarstvom in literarno zgodovino.
Uredniško delo: lista Ognjišče in Slovenski učitelišnik, Socialna misel, Ilustrirani Slovenec in Slovenska socialna matica.
Kot pisatelj je najprej objavljal črtice in pesmi v Zvončku in drugih listih.
Kot novinar je objavljal prispevke v Katoliškem glasu, Domovini in Glasu slovenske kulturne demokracije.
Objavil je sledeča samostojna dela: Naša Istra (1919), Za staro pravdo (1920), Zbirko slovenski pesniki in pisatelji (1921-23), Zgodovino socializma v Srbiji (1922), Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (1928). Prevedel je srbske, kitajske, afriške in indijanske narodne pripovedke.
