Na našem območju so pekli potice v okroglih in oglatih potičnikih. Oboji so bili glinasti. Okrogli modeli so bili spodaj ravni, s strani rebrasti – ali pa tudi ne – in proti vrhu nekoliko razširjeni. V sredini so večinoma imeli tulec z luknjo, da se je potica lažje spekla.
Potice so se spekle iz pretežno domačih surovin, katerih pot od njive do mize je bila kratka. Pekle so se ob posebnih priložnostih, kot so zaključek košnje, žetev, trgatev, koline, pa tudi ob krstu in poroki. Skrivnosti priprave in peke potic se še danes prenašajo iz roda v rod. Potica je razširjena po vseh slovenskih pokrajinah, vendar pa se te potice med seboj razlikujejo po imenih, nadevih, po vrstah testa in tudi po obliki. Poznamo več kot 100 različnih vrst potic, pri pripravi nadevov pa velikokrat velja, da kolikor je gospodinj, toliko je tudi slastnih receptov za nadeve. Slovenska potica je lahko potresena s sladkorjem v prahu in kot taka predstavlja slovensko narodno sladico.
Evropska komisija je v Uradnem listu objavila Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2021/656 z dne 21. aprila 2021 o vpisu imena v register zajamčenih tradicionalnih posebnosti »Slovenska potica«, s katero je slovensko potico zaščitila kot zajamčeno tradicionalno posebnost (ZTP).
Potičnika na fotografiji je za razstavo posodila Anica Golčar.
