Na razglednici panorama Štanjela, na desni strani vidimo gostilno Starc.
Razglednica je bila odposlana. Datum na poštnem žigu: 6. 9. [19]32.
“Leta 1908, ko je že drugo leto tekla železnica Jesenice-Trst, so zgradili našo hišo, ki je bila za tiste čase zelo moderna restavracija. Zgrajena je bila na odlični točki, saj so se vsi vlaki za dalj časa ustavili v Štanjelu, kjer so dopolnili zalogo vode v lokomotivi. Lastnik te restavracije je bil Starc iz Nabrežine.
Ko so natakali vodo v lokomotivo, so na postajo pripeljali voziček s sendviči, teranom, pršutom in žganjem. Potniki, ki so iz Avstrije potovali v Trst, so radi kupovali in kupčija je cvetela.
Med 1. svetovno vojno je bila v bližini naše hiše komanda avstrijske vojske in Štanjel je bila še zadnja živa vas pred fronto. Skozi vrata restavracije je stopalo na tisoče vojakov, ki so morda zadnjič popili kozarec vina pred smrtjo.
Leta 1918 je Štanjel obiskal cesar Karel, ki je bil zadnji avstrijski cesar. Prišel je z vlakom in se tudi ustavil v gostilni. V salonu so takrat imeli velik koncertni klavir. Cesar Karel je nanj zaigral nekaj skladb.
V kotu salona je bil velik glasbeni avtomat s štirimi ali petimi skladbami. Vanj si vrgel kovanec in glasba je bila tu. Kadar je bila v Kobdilju ali Štanjelu ohcet, so se svatje vedno ustavili tu in plesali.
Na dvorišču sta bili dve zogi (balinarski igrišči), v senci kostanjev pa pravo kegljišče. Otroci so zelo radi pobirali keglje in si prislužili kakšno pašareto (oranžado). Pod zemljo je bila tudi velika ledenica, v kateri so hranili led za pivo in ostalo pijačo. Gostilna je bila ena prvih v vasi, ki je imela razsvetljavo na karbid.
Po prvi svetovni vojni so pričeli prihajati turisti iz Trsta. Pripeljali so se kar s kočijami. Po letu 1930 pa je začel voziti ‘treno popolare’ (ljudski vlak). Ob osmih zjutraj je pripeljal iz Trsta, večkrat tudi s ‘pleh bando’ (godbo). Turisti so se razkropili po vaseh k znancem in svojcem, največ pa jih je uživalo ob dobrotah po gostilnah, ki so bile številne v Kobdilju in Štanjelu. Ob osmih zvečer se je vlak vrnil v Trst.
Kljub obilici dela pa so Starcevi slabo gospodarili in tako je leta 1936 hišo kupil moj pranono.” (Švagelj, 1993, str. 7)
Razglednica je bila odposlana. Datum na poštnem žigu: 6. 9. [19]32.
“Leta 1908, ko je že drugo leto tekla železnica Jesenice-Trst, so zgradili našo hišo, ki je bila za tiste čase zelo moderna restavracija. Zgrajena je bila na odlični točki, saj so se vsi vlaki za dalj časa ustavili v Štanjelu, kjer so dopolnili zalogo vode v lokomotivi. Lastnik te restavracije je bil Starc iz Nabrežine.
Ko so natakali vodo v lokomotivo, so na postajo pripeljali voziček s sendviči, teranom, pršutom in žganjem. Potniki, ki so iz Avstrije potovali v Trst, so radi kupovali in kupčija je cvetela.
Med 1. svetovno vojno je bila v bližini naše hiše komanda avstrijske vojske in Štanjel je bila še zadnja živa vas pred fronto. Skozi vrata restavracije je stopalo na tisoče vojakov, ki so morda zadnjič popili kozarec vina pred smrtjo.
Leta 1918 je Štanjel obiskal cesar Karel, ki je bil zadnji avstrijski cesar. Prišel je z vlakom in se tudi ustavil v gostilni. V salonu so takrat imeli velik koncertni klavir. Cesar Karel je nanj zaigral nekaj skladb.
V kotu salona je bil velik glasbeni avtomat s štirimi ali petimi skladbami. Vanj si vrgel kovanec in glasba je bila tu. Kadar je bila v Kobdilju ali Štanjelu ohcet, so se svatje vedno ustavili tu in plesali.
Na dvorišču sta bili dve zogi (balinarski igrišči), v senci kostanjev pa pravo kegljišče. Otroci so zelo radi pobirali keglje in si prislužili kakšno pašareto (oranžado). Pod zemljo je bila tudi velika ledenica, v kateri so hranili led za pivo in ostalo pijačo. Gostilna je bila ena prvih v vasi, ki je imela razsvetljavo na karbid.
Po prvi svetovni vojni so pričeli prihajati turisti iz Trsta. Pripeljali so se kar s kočijami. Po letu 1930 pa je začel voziti ‘treno popolare’ (ljudski vlak). Ob osmih zjutraj je pripeljal iz Trsta, večkrat tudi s ‘pleh bando’ (godbo). Turisti so se razkropili po vaseh k znancem in svojcem, največ pa jih je uživalo ob dobrotah po gostilnah, ki so bile številne v Kobdilju in Štanjelu. Ob osmih zvečer se je vlak vrnil v Trst.
Kljub obilici dela pa so Starcevi slabo gospodarili in tako je leta 1936 hišo kupil moj pranono.” (Švagelj, 1993, str. 7)
