Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
14. aprila 1988 je v Ljubljani umrl Fran Zwitter, slovenski zgodovinar. Rodil se je 24. oktobra 1905 v Beli Cerkvi pri Novem mestu.
Rodil se je v družini sodnika Davorina Zwittra, koroškega Slovenca. Po maturi na klasični gimnaziji v Novem mestu (1924) je v letih 1924-26 študiral zgodovino in geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v letih 1926-28 pa na dunajski univerzi. Leta 1928 je diplomiral v Ljubljani in leta 1929 tudi doktoriral. V letih 1930-32 je bil s podporo francoske državne štipendije in štipendije sklada Pavla Turnerja na izpopolnjevanju v Parizu, kjer je med drugim študiral pri zamenitem proučevalcu francoske revolucije Albertu Mathiezu.
V letih 1933-1938 je učil na ljubljanski klasični gimaziji, hkrati pa je bil od leta 1937 privatni docent za občo zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti. Leta 1938 je bil kot prvi stalno zaposleni predavatelj obče zgodovine novega veka na ljubljanski Filozofski fakulteti imenovan za rednega docenta.
V obdobju med obema vojnama je bil dejaven tudi kot kritični publicist. Kot levi liberalec je tik pred napadom na Jugoslavijo sodeloval pri ustanovitvi Društva prijateljev Sovjetske zveze, pozneje pa se je priključil Osvobodilni fronti. Po začetku italijanske okupacije je bil maja 1941 kratko aretiran, marca 1942 pa poslan v konfinacijo v Aprico, majhen kraj ob italijansko-švicarski meji. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je sam z vlakom in peš prebil do Slovenije, kjer se je pridružil slovenskim partizanom. Od januarja 1944 do marca 1945 je v Kočevskem Rogu vodil partizanski Znanstveni inštitut IOOF, edinstveno inštitucijo v zasedeni Evropi. Kot predednik komisije za mejna vprašanja pri IO OF je pripravljal gradiva za novo povojno določitev jugoslovanskih oziroma slovenskih mej. V letu 1945 je odšel v Beograd, kjer je do leta 1947 delal kot tajnik na Inštitutu za preučevanje mednarodnih vprašanj pri jugoslovanskem zunanjem ministrstvu. Na Inštitutu je nadaljeval s pripravljanjem gradiva o mejnih vprašanjih, kot ekspert pa je sodeloval tudi na povojnih mirovnih konferencah (Pariz, 1946). O mejnem vprašanju je v tem obdobju napisal vrsto brošur in memorandumov, precejšen del v tujih jezikih.
Medtem je bil leta 1945 izvoljen za izrednega profesorja, po vrnitvi na Filozofsko fakulteto leta 1948 pa za rednega profesorja za zgodovino novega veka. Na fakulteti je ostal do upokojitve leta 1975. Opravljal je tudi različne funkcije na univerzi: v letih 1952-54 je bil rektor in 1954-56 prorektor; leta 1977 je postal zaslužni profesor, leta 1986 pa častni doktor Univerze v Ljubljani. Dvakrat je dobil nagrado Kidričevega sklada (1963 in 1972), Kidričevo nagrado za življenjsko delo (1975) in nagrado AVNOJ-a (1975). Od leta 1953 je bil dopisni, od 1958 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU); bil je tudi dopisni član JAZU (1961) in SANU (1970). 1965-72 je bil predstojnik Oddelka za zgodovino na FF, 1972-82 upravnik Inštituta za občo in narodno zgodovino (od 1977 Zgodovinski inštitut Milka Kosa) pri SAZU, zatem pa predsednik njegovega znanstvenega sveta do smrti. Dejaven je bil v strokovnih združenjih, v letih 1948-1966 je bil predsednik Zgodovinskega društva za Slovenijo, 1954-56 prvi predsednik Zveze zgodovinskih društev Jugoslavije, 1975-78 pa je bil predsednik Slovenske matice (formalno samo v funkciji podpredsednika, ker se ni pustil izvoliti za predsednika).
Po njem se danes imenuje ulica v Novem mestu.
Njegov sin Matjaž Zwitter je zdravnik, Tomaž Zwitter fizik in astronom, hči Anja Dular arheologinja, bibliotekarka in zgodovinarka.
