Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
14. februar 1480 – prva omemba Svetine nad Celjem
Ime »Suvetina« se prvič omenja 14. februarja 1480 v dokumentih oglejskega patriarhata. Izhaja od staroslovanskega boga Svetovida, ki so ga naši predniki častili v “šentoščevih” gajih. Zato verni še danes imenujejo glavni praznik na Svetini “šentoščeva” nedelja.
Številna bolj in manj znana romarska svetišča po naših krajih imajo zelo dolgo in pestro zgodovino. Včasih sega celo v dobo pred pokristjanjenjem. Te preteklosti ne moremo ugotavljati po pisanih virih, dokumentih in listinah, ker so redki, ali pa so jih uničili burni časi zgodovine. Bolj zgovorne so običajno stavbe, svetišča in umetnost v njih. Žal moremo tudi ob tem kdaj pa kdaj samo ugibati. Ena takih romarskih cerkva, kjer nam spregovorijo dokumenti in arhitektura, je Svetina nad Celjem. Še zgovornejše pa je ime samo. Po mnenju nekaterih razlagalcev sega v poganske čase naših prednikov.
Svetina, ali kakor pravijo starejši Svetje, je povezana z zgodovino celjskih grofov. V tej vasi so imeli svojo pristavo in v njej urad za upravo posestev. Zato so verjetno tu postavili cerkev za svoje uslužbence. Pravijo, da je to tista, ki stoji poleg velike Marijine cerkve in je bila nekdaj posvečena sv. Ani, zdaj pa je sv. Križu. Zgodovinski viri nam ne povedo, zakaj stojita v tako majhnem naselju kar dve cerkvi. Nekateri so trdili, da je Marijino cerkev zgradil Friderik Celjski potem, ko se je spokoril. Bolj zanimiva in verjetna pa je razlaga, povezana z enim od sklepnikov na oboku te cerkve. Na njem je upodobljena dvojna sekira, grb ugledne rodovine cesarskega oskrbnika celjskega gradu po izumrtju celjskih grofov, Andreja Hohenwarta.
Andrej je bil znan dobrotnik cerkvenih ustanov. V času hudih turških vpadov se je udeležil bitke s Turki pri Kunšperku ob Sotli na god sv. Jerneja 1475. Takrat so Turki popolnoma premagali vojsko, zbrano iz dežel notranje Avstrije, in zajeli med drugimi tudi Andreja Hohenwarta. Domači in prijatelji so morali za njegovo odkupnino zbrati kar 6000 forintov. Najbrž je iz hvaležnosti za rešitev iz tega hudega ujetništva dal pozidati svetinsko cerkev. Gotovo pa je, da je bil njen veliki dobrotnik. Turki pa so prišli tudi na Svetino. Leta 1487 so cerkev požgali in onečastili, a so jo Marijini častilci še isto leto obnovili. Da se kaj podobnega ne bi ponovilo, so stavbo obdali s taborskim obzidjem in prizidali še zvonik, ki je bil s strelnimi linami tudi obrambni stolp. Se danes dobi obiskovalec vtis, da svetinska cerkev ni le svetišče, temveč tudi utrjeno zatočišče.
Največji shod na Svetini je vsako leto na praznik Marije Snežne, 5. avgusta, oziroma na nedeljo po tem prazniku, ki ji pravijo “šentoščeva”.
Viri:
Stopar, Ivan, Svetina, 1978, str. 3-15
Petrič, Franci. »Duša le pojdi z nami«, 1994, str. 82-84
Kolar, Bogdan: »Pod varstvom Marije Snežne in svetega Lovrenca«, 2003, str. 59
