Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
20. december 1958 – ljubljanski tramvaj opravi svojo zadnjo vožnjo
Ljubljanski tramvaj je bilo tirno javno prevozno sredstvo, namenjeno prevozu potnikov po Ljubljani. Ljubljanski tramvaj je uradno obratoval od 6. septembra 1901 do 20. decembra 1958
Ljubljanski župan Ivan Hribar je 1. januarja 1900 napovedal, da se bo mesto zavzelo za uvedbo električnega tramvaja. Kmalu po tem so se začela prva projektna dela, gradnja remize (v Vodmatu) in prvih prog pa se je začela spomladi 1901. Poleti so opravljali prve poskusne vožnje, 6. septembra 1901 pa je tramvaj uradno začel z obratovanjem.
Tramvajski promet je takrat potekal po treh progah s 13 tramvajskimi vozovi z lastnim pogonom, eno prikolico in delovnim vozilom. Omrežje je merilo skupno 5220 metrov in je bilo v celoti elektrificirano s sistemom enosmerne napetosti 500V. Tramvajski vozovi so imeli vozniško kabino na obeh koncih in so lahko popolnoma enakovredno vozili v obe smeri, tako da na končnih postajah ni bilo potrebno obračanje. Vozilo je lahko sprejelo okoli 30 potnikov in je dosegalo hitrosti do 30 km/h.
Lastnik tramvaja je bilo podjetje Splošna maloželezniška družba, ki je bilo v lasti podjetja Siemens & Halske. V prvih letih obratovanja tramvaj ni prinesel želenega dobička, zato ga je v začetku tridesetih let prevzelo v ta namen ustanovljeno podjetje Cestna električna železnica v mestni lasti. V letih od 1931 do 1940 so zgradili več novih prog in podaljšali obstoječe. Kupljenih je bilo tudi 15 novih pogonskih voz, 9 tramvajev pa je bilo izdelanih v delavnicah v remizi. Slednje je načrtoval inženir Feliks Lobe.
Rezultat je bilo tramvajsko omrežje z več kot 21 kilometri skupne dolžine, s 53 pogonskimi vozovi in z 19 potniškimi prikolicami. Zgradili so tudi novo remizo v Šiški – starejši Ljubljančani stavbo in prostore današnje avtobusne garaže še vedno imenujejo Remiza ali Tramvajkomanda.
