Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
7. maja 1893 se je na Bledu rodil Jakob Soklič, duhovnik, umetnostni zgodovinar in zbiralec. Umrl je 21. decembra 1972 v Slovenj Gradcu.
Osnovno šolo je obiskoval na Bledu, škofijsko gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano. Maturiral je 1914 leta. Kasneje je študiral bogoslovje v Gorici in Ljubljani, kjer je bil tudi 1917 leta posvečen v duhovnika.
Svojo prvo službo je nastopil v Hrušici pri Podgradu (1918-1922). Od leta 1922 do 1924 je bil katehet v Škednju-Trst. Potem pa do leta 1928, ko ga Italijani izženejo iz Slovenske Istre, župnijski upravitelj v Klancu in Podgorju. V letih 1922-28 je bil tudi v odborih Dijaške matice in drugih (GM), kar veliko pove o njegovem prizadevanju za tržaške Slovence. Po izgonu iz Trsta je šel v Maribor k škofu Andreju Karlinu, ki ga je takoj sprejel in že v marcu leta 1928 imenoval za župnijskega upravitelja v Sv. Vidu pri Ptuju. V novembru istega leta pa je bil sprejet kot duhovnik tržaško-koprske škofije v lavantinsko škofijo.
Pri Sv. Vidu je bil pet let in tu je že začel zbirati starine, kar je pomenilo začetek njegove muzejske zbirke. V tem kraju je ustanovil posojilnico in hranilnico, pomagal je kmetom in sezidal kulturni dom A. M. Slomška. Leta 1933 je bil Jakob prestavljen v Slovenj Gradec za župnika. Slovesno so ga sprejeli na postaji in pred cerkvijo. Tu je naletel na cerkev Sv. Duha, ki je bila v tem času ropotarnica. V njej so potem našli freske in odprli zazidana gotska okna in cerkev leta 1934 tudi blagoslovili. Soklič je pri svojem delu naletel na neznana dela Straussov in o tem tudi pisal. Skrbel je tudi za cerkev Sv. Elizabete. Leta 1937 je razstavil zbirko starin. Ta se je kasneje preimenovala v Sokličev muzej. V njem je zbral ogromno etnografskih, arheoloških, kulturnozgodovinskih ter umetniških del, tudi dela baročnih slikarjev Straussov, predmete povezane s skladateljem Hugom Wolfom in pisateljem F. K. Meškom.
V tem času je objavljal članke v Časopisu za zgodovino in narodopisje in v Zborniku za umetnostno zgodovino. Njegovo župnišče je bilo v tistem času nekakšno kulturno središče mesta, saj mesto ni imeli primernih prostorov za kulturne prireditve. Kasneje se je lotil tudi prezidave hiše iz 13. stoletja v kateri je bila Okrajna hranilnica. Tako so dobili prvo dvorano. V tistem obdobju je tudi zbiral podatke za monografijo o Slovenj Gradcu. Pomagal mu je Josip Mravljak, zgodovinar iz Vuzenice. Monografija ni bila objavljena, saj naj bi vso gradivo uničili Nemci.
Leta 1941 so ga aretirali in zaprli za tri mesece. Izgnan je bil na Hrvaško, vendar je prebežal v Stično in tam vodil begunske duhovnike. Leta 1945 se je vrnil v Slovenj Gradec. Poleg skrbi za slovenjgraško župnijo se je posvečal še drugim župnijam v dekaniji. Leta 1948 je bil izvoljen za prodekana, leta 1961 pa je dobil soupravo župnije Sv. Miklavža in jo obdržal do smrti. Od leta 1963-1971 je bil dekan dekanije Stari trg. V letu 1967 je obhajal zlato mašo, naslednje leto pa je postal častni kanonik stolnega kapitlja. Umrl je 21. decembra 1972 v slovenjgraški bolnici.
Soklič se je zanimal za znamenite osebnosti, predvsem pa za domačo zgodovino in umetnostno zgodovino, ki ji je posvečal posebno pozornost.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/soklic-jakob/
(prispevala: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika)
Priporočamo:
Jakob Soklič in Sokličeva zbirka