V Slovanski knjižnici za Bežigradom je med 10. 7. in 31. 8. 2018 na ogled razstava bibliotekarke Erike Marolt ob 400-letnici rojstva velikega novoveškega učenjaka Janeza Ludvika Schönlebna. Vabljeni!
Janez Ludvik Schönleben (1618—1681), zgodovinar, pridigar, teolog in polihistor, je imel v času svojega življenja na takratnem Kranjskem, in tudi v širšem prostoru srednje Evrope, zelo pomembno vlogo. V svojem trudu za dobrobit rodne dežele je na veliko področjih oral ledino.
Njegovo delo Carniolia antiqua et nova (1680–1681) je prvi poskus zgodovinopisne predstavitve Kranjske. Na zgodovinopisnem področju ga zato lahko štejemo za Valvasorjevega predhodnika in mentorja ter prvega kranjskega polihistorja.
V knjigi Aemona vindicata (1674), v kateri se je ukvarjal s preučevanjem rimskih korenin Ljubljane, je prvi pravilno določil lego Emone.
S svojima dvema mariološkima knjigama z naslovom Palma virginea (1671) in Vera ac Sincera sententia (1670) je kot vnet zagovornik Marijinega brezmadežnega spočetja zašel v Seznam prepovedanih knjig. V seznamu sta se znašli, ker je avtor v njih preveč ognjevito zagovarjal svoje mnenje in žalil nasprotnike.
Priredil je tudi Hren-Čandkov lekcionarij Evangelia inu lystuvi (1672) in mu dodal ljudske pesmi, glavne molitve ter kratek katekizem ter s tem ustvaril najstarejši slovenski katoliški tiskani uradni cerkveni molitvenik in katekizem, ki je bil v rabi po vsem slovenskem ozemlju. S svojo priredbo je pokazal svoje dobro znanje slovenščine in pomembno vplival na nadaljnji razvoj slovenske proze, tako retorske (Janez Svetokriški…) kot meditativne (Matija Kastelec).
Poznan je tudi kot eden prvih knjižničarjev, katerega katalogi so se ohranili vse do danes. Zadolžen je bil namreč za urejanje ljubljanske knjižnične zbirke deželnega glavarja Volfa Engelberta Turjaškega (1655–1668).
Schönlebnu je ustrezalo samotno in skromno življenje učenjaka, prijale pa so mu tudi zunanje časti. Njegov obsežni ustvarjalni opus kaže na človeka s številnimi zanimanji. Pri svojem delu je sicer napravil nekaj napak, kljub temu pa je svojim naslednikom pripravil zelo uporabne smernice za nadaljnje delo.
