Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
15. aprila 1854 se je rodil Anton Bezenšek, slovenski stenograf, urednik, pedagog, založnik in slavist. Umrl je 11. (10.)* decembra 1915 v Sofiji.
Rodil se je v Bukovju pri Frankolovem Tomažu in Marjeti Vezenšek (kdaj so se preimenovali v Bezenške, ni znano), po domače Pintarjevim. Oče je podedoval po svojem očetu lepo posestvo, zato je lahko svojim osmim sinovom nudil ustrezno izobrazbo. Tone je bil prvorojenec in s šestimi leti je začel obiskovati ljudsko šolo v Frankolovem. Zaradi bistrosti ga je oče poslal v celjsko nižjo gimnazijo, kjer se je izkazal kot tako nadarjen učenec, da ga je opat Matija Vodušek sprejel na stanovanje in hrano.
V petem razredu višje gimnazije se je Anton srečal s stenografijo, ki jo je poučeval profesor Gustav Adolf Lindner. Zavzeto se je ukvarjal tudi z materinščino in objavljal poezijo v Vrtcu, Besedniku in Zori. Ob podpori ravnatelja Premruja je leta 1873 celo ustanovil prvo dijaško društvo Beseda. V zadnjem letniku gimnazije ga je stenografijo poučeval prof. Krušič, ki je dijakom večkrat dejal, kako koristno bi bilo nemško stenografijo prirediti za potrebe slovenskega jezika.
Anton je maturiral v Zagrebu in se odločil za študij slavistike na tamkajšnji novoustanovljeni filozofski fakulteti ter obiskoval tudi predavanja iz klasičnega jezikoslovja in filozofije. Seznanil se je s slovenskim profesorjem Magdičem, ki je napisal hrvaško stenografijo po Gabelsbergerjevem sistemu. Stenografiji se je hitro privadil in jo poučeval na gimnaziji pet let.
Leta 1875 je v samozaložbi izdal stenografsko čitanko – prvo na slovanskem jugu, leto kasneje pa začel izdajati tudi časopis Jugoslovanski stenograf. V znanju stenografije se je izpopolnjeval v Pragi in Dresdnu ter začel v svojem časopisu objavljati »Jugoslavensko stenografijo« vzporedno v slovenščini in hrvaščini. S tem smo Slovenci prišli do prve tiskane priredbe Gabelsbergerjeve stenografije. Dve leti kasneje je prav tako v samozaložbi izdal Nauk o stenografiji za hrvatski in slovenski jezik in postal vodja stenografskega urada v hrvatskem saboru. Poleti 1879 je sprejel ponudbo bolgarskega finančnega ministra, ki ga je vabil v Bolgarijo kot parlamentarnega stenografa. Ponudili so mu tudi profesuro na sofijski gimnaziji s pogojem, da priredi stenografijo tudi za Bolgare in usposobi stenografe za delo v parlamentu. Bezenšek je ponudbo sprejel in v Bolgariji ostal do smrti.
V Sofiji je ustanovil društvo Slavjanska beseda, ki je združevalo vse tamkajšnje Slovane. Leta 1884 je sprejel novo službo v Plovdivu, širil je svoje znanje stenografije in sodeloval na številnih mednarodnih stenografskih kongresih. V Parizu je npr. predaval o stenografiji in njenem razvoju pri južnih Slovanih. Veliko je tudi pisal o dogajanjih v Bolgariji, Srbiji in Makedoniji in za svoje delo prejel visoka državna priznanja (francoska palma časti in bolgarski red sv. Aleksandra ter red znanosti in umetnosti).
Bil je iskreno zagret za slogo med vsemi južnimi Slovani, zato ga je bolgarska napoved vojne Srbiji leta 1915 docela potrla, tako da je istega leta tudi umrl.
Med Bolgari je mnogo bolj znan kot med Slovenci in od leta 1929 je na njegovi hiši v Sofiji vzidana spominska plošča. Leta 1969 je v Bolgariji o njem izšla obsežna monografija, ob 125-letnici rojstva pa so izdali celo poštno znamko z njegovo podobo.
Leta 2014 so mu na rodnem Frankolovem postavili doprsni kip, po njem poimenovali tamkajšnjo osnovno šolo ter uredili njemu posvečeno Tončkovo učno pot. Po njem sta poimenovana tudi frankolovska prosvetno društvo in moški pevski zbor.
Biografsko geslo je pripravil Janko Germadnik in je bilo preneseno iz Celjskega biografskega leksikona (2003–2007); za ažuriranje gesla skrbi Osrednja knjižnica Celje.
Vir:https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bezensek-anton/
* V nekaterih virih naveden 10. december 1915.
Priporočamo tudi:
. https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi141128/