Aktivno je sodeloval pri nastanku prve jugoslovanske države kot rezervni častnik, posebno še v Ljubljani v prevratnih dnevih 1918, za kar se ga je pozneje oprijel vzdevek ljubljanski general Maister. Postal je tudi poveljnik ene od čet bataljona koroške legije. Del čete pod njegovim poveljstvom se je konec 1918 oblikoval v Alpsko četo, ki je 1918–19 odigrala pomembno vlogo v bojih za severno mejo.
1920–25 je bil tajnik na Jugoslovanskem generalnem komisariatu za promet in turistiko v Ljubljani, od 1925 na oddelku Ministrstva za trgovino in industrijo v Ljubljani, po upravnih reformah v tridesetih letih 20. stoletja pa kot turistični referent na Oddelku za trgovino, obrt in industrijo Kraljevske banske uprave Dravske banovine v Ljubljani; 1940–43 je nadaljeval uradniško delo kot pomožni tajnik pri Visokem komisariatu za Ljubljansko pokrajino, 1943–45 je služboval na Geografičnem institutu Univerze v Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa je bil do upokojitve 1946 zaposlen pri prosvetnem ministrstvu.
O njegovem zasebnem življenju ni veliko znanega. 1914 se je poročil z Nemko Hildo Steinböck, s katero sta živela v Ljubljani. Po njeni smrti se je poročil s sestrično Avrelijo, ki ji je s tem zagotovil dostojno preživljanje starosti.
1911 je bil prvič na enomesečnem smučarskem tečaju v Svincu (Eberstein) pod Svinško planino (Saualpe); podobnih tečajev se je udeležil še 1912 in 1913, med prvo svetovno vojno pa je bil 1917 še na specializiranem dvomesečnem tečaju za alpinske referente in gorske vodnike po značilni Bilgerijevi (gorniško-smučarski) šoli v Moserbodnu pod Wiesbachhornom. Svojo smučarsko angažiranost, ki jo je razumel v luči oblikovanja in utrjevanja slovenske narodne zavesti, je nadaljeval v Kraljevini SHS. Dejavno se je vključil v organizacije, ki so spodbujale razvoj smučanja, najprej v Sportno zvezo, pozneje v Jugoslovansko zimskošportno zvezo (JZŠZ) s sedežem v Ljubljani.
Kot član upravnega odbora JZŠZ in član njenega tehnično-tekmovalnega odseka v prvem sklicu (1922) se je takoj vključil v široko zasnovano akcijo za promocijo smučanja na Slovenskem. Zavzemal se je za vključevanje smučanja v sestave nove vojske. Za omenjeni projekt JZŠZ je pripravil program in bil predlagan za prvega vodjo vojaških tečajev. Velja za promotorja razvoja pohodniškega, planinskega in gorniškega turizma ter posledično športnega turizma v Sloveniji. Bil je ustanovni član neformalnega društva Dren (1908), prvega organiziranega slovenskega alpinističnega društva. Opravil je številne zimske vzpone v hribe, spuste v kraške jame in posnel privlačne fotografije, s katerimi je obogatil svoje časopisne članke in knjige. Badjurovo delo lahko razčlenimo na štiri vsebinske sklope. Najprej velja izpostaviti njegovo vlogo pri pripravi turističnih in planinskih vodnikov. V štirih različnih jezikih jih je izdal sedemnajst, prvi med njimi je 1913 izšel z naslovom Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! V vodnikih (večina je žepnega formata) je predstavil tedanje slovensko ozemlje (tj. brez Primorja, ki je bilo po prvi svetovni vojni onstran rapalske meje, in Koroške, ki je po plebiscitu 1920 postala del Avstrije).
Bil je tudi začetnik smučarske publicistike pri nas. 1921 je objavil knjigo Smuška terminologija, v kateri bralcu predstavlja domače izrazje in ga želi spodbuditi k njegovi rabi. Nekoliko izpopolnjena izdaja je izšla 1931. 1924 je izdal priročnik Smučar: smuška teorija in praksa za začetnike in izvežbane, ki velja za prvo slovensko knjigo o smučanju. Njegov smučarski opus zaključuje delo Bloško starosvetno smučanje in besedje (1956).
Pomembno je njegovo delo na področju zemljepisnega izrazja in imenoslovja. Temeljna knjiga s tega področja je Ljudska geografija – terensko izrazoslovje (1953).
Zadnji vsebinski sklop Badjurovih del so opisi planinskih in drugih izletov. Članek Izlet na Kamniško sedlo je objavil že 1908, sledili pa so še drugi, vsebinsko povezani predvsem z zimskimi izleti v gore in odkrivanjem kraških jam.
Bil je prejemnik avstro-ogrskih odlikovanj Karlovega četnega križca in odlikovanja Signum Laudis, 1925 je bil odlikovan z redom Svetega Save. Za izredne zasluge pri razvoju slovenskega planinstva je bil 1953 nagrajen z zlatim častnim znakom Planinske zveze Slovenije.