Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
19. aprila 1877 se je v Podmelcu na Tolminskem rodil Ivo Šorli, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in prevajalec. Umrl je 17. novembra 1958 na Bokalcah pri Ljubljani.
Rodil se je sedmi od osmih otrok na kmetiji Podrobnik v Podmelcu v Baški grapi na Tolminskem kmetu Antonu Šorliju in Jožefi Kavčič iz Ljubinja. Oče je hodil za zaslužkom v bosanske gozdove in nazadnje se je vrnil domov tako bolan, da je umrl naslednji dan. Tedaj je bil Ivo (uradno Ivan Nepomuk) star komaj dve leti in pol.
Ivo je osnovno šolo obiskoval v domačem Podmelcu pri narodnjaku učitelju Ivanu Krajniku. Brat Ivan ga je izučil za ključavničarja, a ga je teta Nanca poslala na šolanje v Gorico. Najprej je moral končati 4. razred OŠ, potem pa je tam obiskoval gimnazijo v letih 1890-98. Na tej šoli je zelo cenil profesorja Andreja Kraglja, rojaka iz Modrejc, ki je prvi v Šorljiju prepoznal talent za pisatelja. Po maturi ni sledil tetini želji, da bi študiral bogoslovje, ampak je raje sprejel ponujeno delo lektorja na gradu Kollhof v avstrijskem Velikovcu pri bivšemu ministru Feliksu baronu Pinu ter tam zdržal dve leti. Tu je spoznaval narodnostne napetosti med Slovenci in Avstrijci ter se seznanil s Ksaverjem Meškom in Rudolfom Maistrom. Marca 1900 mu je umrla mati. Ker mu je zapustila nekaj denarja, se je prepustil samo študiju. Najprej je naredil dva državna izpita. Februarja 1902 je odšel v Gradec, kjer je s presledki študiral in junija 1904 promoviral za doktorja prava. Tam se je družil z več znanimi Slovenci, med drugim tudi z Otonom Zupančičem. Tedaj je končal eno svojih najboljših del, roman »Človek in pol«.
Zadnja študijska leta je služboval v raznih odvetniških pisarnah v Gorici. Leta 1903 je bil tri mesece pomočnik referenta za godbo in gledališče pri policiji v Trstu. Ker je želel nazaj v Gorico je sprejel delo pri notarju dr. Pascoleju. Po 4 letih prakse je 1908 nastopil samostojno prakso v Podgradu v slovenski Istri. Aprila 1911 se je preselil v Pulj v hrvaški Istri, kjer je dočakal konec prve svetovne vojne. Zaradi slabovidnosti je bil oproščen vojaške službe. Po prihodu Italijanov v Pulo, ki so mu grozili s premestitvijo na jug Italije na Sardinijo, se je leta 1919 preselil v Jugoslavijo. Do srede 1920 je živel brez službe v Ljubljani in Višnji gori. Že leta 1919 je zaprosil za notarsko mesto v Mariboru, vendar ga ni dobil. Zato je leta 1920 sprejel notarsko službo v Rogatcu. Maja 1923 ga je Ministrstvo pravde prestavilo v Šmarje pri Jelšah, maja 1926 pa v Maribor, kjer je opravljal notarsko službo do konca leta 1939. Konec januarja 1940 se je preselil v Kranj, kjer je odprl pisarno. Med nemško okupacijo nekaj časa ni smel opravljati svojega poklica, ampak so ga zaposlili kot prevajalca, ker je dobro obvladal slovenščino, nemščino, srbohrvaščino in italijanščino ter pasivno francoščino in angleščino. V Kranju je živel in delal do oktobra 1945, ko je bil z dekretom premeščen v Ljubljano za tajnika Okrajnega sodnika. Ker mu je vid vedno bolj pešal je bil z odločbo Prezidija ljudske skupščine 10. maja 1948 upokojen kot slovenski književnik. Za tri leta se je preselil k hčerki v Ogulin in se ponovno vrnil v Kranj. Ko je konec leta 1956 zbolel, se je najprej malo pozdravil v jeseniški bolnišnici, nato pa spet preselil k hčerki v Ogulin. Junija 1958 so ga nastanili v zavodu za onemogle na Bokalcah pri Ljubljani, kjer je konec tega leta umrl. Pokopan je v Kranju.
Poezijo je začel pisati že kot sedmošolec in je svoja dela objavljal v več revijah. Novembra 1897 je napisal prvo pesem pod Aškerčevim vplivom. Aškerc jo je objavil v Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Feodor Sokol. Ko so ljubljanski »dečki od peresa« hoteli leta 1898 izdati almanah Na razstanku, je izbrani založnik Andrej Gabršček pristal na to, če sprejmejo medse Primorca Šorlija. Čeprav neradi, so sprejeli ta pogoj in Šorli je bil za to Gabrščku zelo hvaležen, saj je tako prišel na abiturjenski sestanek v Ljubljano in se predstavil svetu. Ko je leta 1900 prišel na avdienco k Bežku, glavnemu uredniku Ljubljanskega zvona, mu je ta svetoval, naj poskusi s prozo. Ko je nekaj mesecev živel pri bratu Tonetu v Pulju je napisal pesem v prozi »Ko cvete morje«. Prozo je objavljal v večini listov, nekaj je objavil tudi v samostojnih knjigah. Nanj so vplivali tudi Cankar, Maupassant in Nietzsche. Njegovo najbolj plodno obdobje je bilo med prvo svetovno vojno. Takrat je imel v poklicu malo dela in veliko časa za pisanje.
Uvrščajo ga med sopotnike moderne, na katerega je močno vplival naturalizem. Pisal je romane, novele, tudi detektivke in veliko prevajal, tudi operna libreta.
Dogodke svojega življenja do leta 1940 je popisal v knjigi Moj roman (1940), dom svojega deda v črtici Onstran sveta (1916). Avtobiografski značaj imajo tudi Tetin Tone (1914) in Štefan Zaplotnik (1916).
Njegovo zadnje delo je avtobiografska povest Večne vezi iz leta 1938. V njej je prikazal stanje tedanje Primorske – kako slovenska inteligenca beži iz Primorske v matično domovino Jugoslavijo. Njegovi psevdonimi: Fran Nović, Ivan Orel, J. S. Orel, Ivan Podrobnik, Štefan Zaplotnik, P-k, Dr. I. Š-i.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/sorli-ivo/
Avtor gesla: Miran Lola Božič, Mestna knjižnica Kranj
Priporočamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi662111/
