Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
2. februarja 1875 se je v Štanjelu rodil Jože Abram (znan tudi pod imenom Josip Abram Trentar), duhovnik, pisatelj, dramatik, prevajalec in organizator planinstva v Trenti. Umrl je 22. junija 1938 v Ljubljani.
Po gimnazijskem šolanju v Gorici in Ljubljani ter bogoslovju v Gorici je služboval kot kaplan v Bovcu (1899-1901) ter vikar v Trenti (1901-04), kasneje je bil v duhovniški službi še v Novakih, Biljah, Oblokah, na Mostu na Soči in v Pevmi.
Med šolanjem se je navdušil nad slovansko literaturo in v veliki meri nad ukrajinskimi temami ter tamkajšnjimi avtorji. Abramova prevoda Ševčenkovih del ter spremljajoča pojasnila so naletela na ugoden odmev tudi pri ukrajinski inteligenci.
Med sodobniki na Bovškem se je Abram zapisal bolj kot planinski pisatelj: v Planinskem vestniku (PV) in drugem tisku je pisal tako o Trenti kot o planinstvu in gorah. Med drugim je v PV v nadaljevanjih izhajal njegov Opis Trente. Kot psevdonim oziroma dodatek k imenu je uporabljal tudi podpis Trentar. Med svojo prisotnostjo na širšem Bovškem se je intenzivno ukvarjal s preučevanjem življenja oziroma navad domačinov. V sodelovanju s Slovenskim planinskim društvom je nad Trento pomagal vzpostaviti več planinskih poti, neodvisnih od pretežno nemških, ter izobraževati gorske vodnike.Na področju družbenega, verskega in narodnega prepričanja so nanj vplivali stiki z Janezom Evangelistom Krekom, Antonom Mahničem, Julijem Kugyjem, Jakobom Aljažem in drugimi. Ustanovil ali organiziral je več društev ter sodeloval kot podpornik dejavnostim na področju kulturnega, verskega, političnega, planinskega, narodnostnega in gospodarskega združevanja. Dejaven je bil na področju knjižničarstva in v času fašistične oblasti je pomagal pri širjenju slovenske literature med ljudi, predvsem na Mostu na Soči.S svojo ljudsko dramatiko je bil prisoten v Ljubljani, kjer je bil v stalnem stiku z Antonom Brecljem. Po nenadni smrti ob obisku v Ljubljani so Abrama pokopali na tamkajšnjih Žalah.Kot poznavalec poezije Simona Gregorčiča, ukrajinskega slovstva in trentarske tradicije je Abram s svojimi deli dosegel širša poznanstva, njegova spisa o Zlatorogu in Ševčenku pa sta doživela prevoda v nemščino in ukrajinščino. Desetletja po smrti je o Abramu z zanimanjem pisala ukrajinska revija Vsesvit, v kateri je Vil Grimič delo slovenskega prevajalca največjega ukrajinskega pesnika označil kot izjemno.Župnijska cerkev na Mostu na Soči je bila po Abramovem odhodu v Pevmo deležna prenove po njegovem povabilu Tonetu Kralju za obnovo oltarjev in poslikave. Za Kraljevo poslikavo se ima Abramu zahvaliti tudi cerkev v Pevmi. Po slovenskem duhovniku je poimenovana tudi tamkajšnja osnovna šola.
Dela:
J. Abram: Moja Trenta, Nova Gorica 1996 (zbral in uredil J. Kragelj)
J. Abram Trentar: Planinski cvet, Celje 2005 (zbral in uredil J. Kragelj)Ljudske igre:
Zlatorog, 1911 (uprizoritev)
Rošlin in Verjanko, 1913 (uprizoritev)
Vmešcenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospe Sveti na Koroškem, 1914
Zlatorog, 1934Prevodi:
Taras Ševcenko: Kobzar, 1907
Taras Ševcenko: Hajdamaki, 1908
Taras Ševcenko: Kobzar, 2007Objave v revijah:
dunajska Zora, 1898, 1899
Dom in svet, 1893-1917
Planinski vestnik, 1904-33
Mladika, 1920-30
Mentor, 1926-30
koledarji Goriške Mohorjeve družbe, 1926-38
Vir:https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/abram-joze-josip-jozef/
Prispeval: Tomaž Šavli, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin