Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
22. aprila 1970 je v Ljubljani umrl Bogo(mir) Pregelj, slovenski publicist, bibliotekar in prevajalec. Rodil se je 22. oktobra 1906 v Vižmarjih pri Ljubljani.
Bil je prvi sin pisatelja Ivana Preglja. Ljudsko šolo in gimnazijo je obiskoval v Kranju. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1928 diplomiral germanistiko, komparativno literaturo in komparativno gramatiko. Po specializaciji v Leipzigu in služenju vojaškega roka v Sarajevu se je zaposlil kot knjižničar, v Ljudski knjižnici Prosvetne zveze v Ljubljani.
Njegova prva zaposlitev je bila v knjižnici, ki ji je do konca aktivnega udejstvovanja posvetil veliko pozornosti. Službena pot ga je potem vodila v Smederevo, in Bački Petrovac, septembra 1937 pa je bil premeščen na I. državno realno gimnazijo v Ljubljani, kjer je poučeval jezike do 1945. Med vojno je aktivno sodeloval v OF. Januarja 1945 je bil aretiran in zaprt, nato pa napoten v internacijo. Ker je bil prehod čez Jezersko že zaprt, se je vrnil v Ljubljano. Po vojni je delal najprej kot tajnik komisije za vojno škodo na kulturnih spomenikih. Leta 1946 se je posvetil problematiki tedanjih ljudskih in znanstvenih knjižnic in je nato vse življenje ostal povezan s knjižničarstvom. Od 1952 je honorarno poučeval nemško književnost na Višji pedagoški šoli v Ljubljani – kasneje Pedagoški akademiji. Leta 1959 se je tu zaposlil kot redni profesor za nemški jezik, nemško književnost, fonetiko in metodiko nemškega jezika. V slovenski kulturni prostor je posegel s prevajanjem iz nemščine in angleščine tako mladinskih del kot leposlovja za odrasle ter s publiciranjem v mladinskih in kulturniških revijah. Bil je sodelavec lista Gradimo in urednik njegove filmske in radijske rubrike. Sledi njegovega dela in aktivnega življenja pa najdemo še na mnogih področjih: Od leta 1956 do 1960 predsednik prvega Društva diabetikov, Generalni tajnik [[Der internationale Deutschlehrerverband (Mednarodno društvo učiteljev nemškega jezika), kjer je sodeloval kot strokovnjak za poučevanje tujih jezikov.
Leta 1949 je v Poročevalcu kritiziral Ježkov in Adamičev kuplet Marička, ki je bil predvajan na radiu: “Kakor film je tudi radijska oddaja zaradi svoje zvočnosti bolj živa kakor pa knjiga. Sistematično oddajanje kvalitetnih glasbenih del z razlagami je eno najboljših glasbeno-umetniških propagandnih sredstev. Toda kaj pomaga taka izbira, ko pa pokvari vse postavljeno naslednje pol ure osladne, zlagane pocestniške muzike z verzi zapetimi v tremolu, zlagane lajdrasto priskutne čustvene trivialnosti, ki koketira z lascivnostjo, ponižujoč resnobo socialističnega dela v bezniško popevko.”
