Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
29. januar 1782 – Jožef II. Habsburško-Lotarinški ukine kartuzijo v Bistri
Kartuzijanski samostan Bistra leži na robu Ljubljanskega barja, na poti med Vrhniko in Borovnico pod gozdnatim pobočjem, izpod katerega priteka več izvirov Bistre, ki nato kot potok z dvema rokavoma obliva otoček. Kartuzijo je med leti 1255–1260 ustanovil koroški vojvoda in gospod na Kranjskem Bernard Spanheimski, njegov sin Ulrik III. pa je kartuziji z darilno listino zagotovil obstoj. Samostan je v srednjem veku dvakrat pogorel in so ga prezidali. Prvotna samostanska cerkev je bila verjetno (tako kot kartuzijanski cerkvi v Žičah in v Jurkloštru) enoladijska zgradba s križnorebrastim obokom in ravno zaključenim vzhodnim zaključkom, ob katerem so stali zakristija in kapiteljska dvorana ter samostan. Od srednjeveške zasnove so se ohranili trije trakti malega gotskega križnega hodnika z rebrastimi loki ter konzolami in sklepniki iz sredine 15. stoletja, samostan pa so v 17. stoletju predelali in opremili z baročnimi arkadami. Na začetku 16. stoletja so samostan utrdili proti Turkom, ostanki utrdbenega kompleksa so še ohranjeni. Po letu 1654 so začeli graditi novo baročno cerkev in jo do leta 1700 dokončali ter opremili.
Leta 1782 je cesar Jožef II. samostan z odlokom razpustil, pri čemer so cerkveno opremo raznesli po bližnjih cerkvah. Pod upravo verskega sklada so leta 1808 del samostana ter cerkev porušili. Leta 1826 je samostan s posestvom kupil tovarnar France Galle. Zlasti sredi 19. stoletja so ga precej prezidavali in mu dali podobo dvorca. V lasti rodbine Galle je ostal do leta 1945, ko so ga nacionalizirali. Leta 1951 je grad s parkom, staro žago venecijanko in delom gozda prevzel Tehniški muzej Slovenije. V notranjščini vhodnega trakta je na južni strani obokane vhodne veže urejena pravilno orientirana baročna kapela sv. Jožefa (od 17. stoletja zavetnik Kranjske), ki sega v dve etaži. Vanjo vodita dva vhoda. Glavni vhod pravokotne oblike z dvokrilnimi lesenimi vrati na glavni cesti, ki povezuje Vrhniko in Borovnico, danes ni v uporabi. V kapelo vodijo pravokotna stranska vrata izpod pomola glavnega vhoda. Stene kapele so razčlenjene s pilastri s korintskimi kapiteli in bogato profiliranimi gredami. Na stropu so v medaljonih s štukom freske s prizori iz življenja sv. Jožefa (od Poroke do Smrti), osrednji prikazuje Jožefovo poveličanje. Gre za tipično rokokojsko dekorativno obliko združitve freske in štuka. Naslikal jih je Anton Cebej v drugi polovici 18. stoletja. Kartuzijani so se mdr. veliko ukvarjali z literarno in prepisovalsko dejavnostjo. Med bistriškimi rokopisi je tudi znameniti iluminirani rokopis Avguštinovega spisa O božji državi (De civitate dei) brata Nicolausa iz leta 1347, ki je hranjen v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK). V nekdanjem samostanu je sedaj urejen Tehniški muzej Slovenije, ki je namenjen zbiranju, zaščiti in posredovanju slovenske tehniške dediščine. Sestavljajo ga Lesarski in gozdarski oddelek, Slovenski lovski muzej, Prometni, Tekstilni in Elektrooddelek ter Oddelek kmetijske mehanizacije. Zanimiva je zbirka avtomobilov nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita in Prometni oddelek z nekaterimi redkimi primerki vozil (med njimi je tudi prvi tramvaj, ki je vozil po Ljubljani okrog leta 1901). Muzej je vozila posodil tudi ustvarjalcem z več oskarji nagrajenega filma Schindlerjev seznam (1993).
Vir: http://www.dedi.si/dediscina/93-bivsi-kartuzijanski-samostan-v-bistri
