V drugi polovici 19. stoletja, natančneje v letu 1875, se je začelo poučevanje slovenskih otrok v slovenskem jeziku. Današnja I. osnovna šola se je takrat imenovala Okoliška šola. Pot do ustanovitve prve slovenske šole v Celju je bila zelo trnava.
Takratna mestna oblast je bila namreč nemška in je nasprotovala prizadevanju slovenskih izobražencev, da bi poučevali slovenske otroke v slovenskem jeziku. Kljub temu, da je leta 1869izšel Zakon o ljudskih šolah, je občinski odbor leta 1870 sprejel sklep, da je učni jezik v mestni ljudski šoli izključno nemščina. Za Slovence v mestu, predvsem pa za okoliško občino tak sklep ni bil sprejemljiv. Okoliški otroci so namreč morali obiskovati skupno mestno šolo, okoliška občina pa je morala mestni občini za to plačevati prispevek, starši pa za svoje otroke šolnino. Šolski obisk je bil zaradi tega zelo slab in le malo celjskih okoličanov je znalo pisati in brati. Veliko število šoloobveznih otrok, prepolni oddelki mestne šole in uporaba nemščine kot edinega učnega jezika so bili razlogi za ustanovitev prve slovenske šole z imenom Ljudska šola celjske okolice. Pouk v njej se je začel 20. septembra 1875.
Šola je delovala kot slovenska ustanova, čeprav ni imela skupnega šolskega poslopja. Za izvajanje pouka so se uporabljali prostori na različnih lokacijah v mestu in njeni okolici. Šoloobveznih otrok je bilo čedalje več in vedno večja prostorska stiska je pospešila prizadevanja za gradnjo novega šolskega poslopja. Ta prizadevanja so ves čas ovirale nemške šolske oblasti, skorajšnji začetek gradnje pa je prekinila 1.svetovna vojna. Petdesetletna prizadevanja so se dokončno uresničila leta 1926in 8. septembra 1927 je bila svečana otvoritev tedaj ljudske šole celjske okolice, imenovane Okoliška šola, danes I. osnovna šola. Šola je ves čas predstavljala eno izmed trdnjav slovenstva v mestu ob Savinji, pridobila pa sije tudi sloves dobre vzgojne in izobraževalne ustanove.
Uspešno delovanje šole je kruto prekinila 2. svetovna vojna, ko je šolski hram postal kraj gorja in trpljenja številnih slovenskih družin. Šola je namreč postala zbirno taborišče za pregnane družine na območju takratne Spodnje Štajerske. Otroci so bili odtujeni od svojih staršev in poslani v tujino, njihovi starši pa v koncentracijska taborišča. Večina “ukradenih otrok” se je vrnila domov šele po končani vojni.
Po koncu vojne se je v šolsko poslopje znova naselil otroški živ-žav. Mesto Celje je postalo veliko mesto, zgrajeno je bilo več novih osnovnih šol in med njimi je I. osnovna šola še vedno naša. Vsi, ki smo kakor koli povezani s I. osnovno šolo, smo veseli in ponosni, da predstavljamo kamenček v mozaiku njene bogate zgodovine, zaradi katere spada med spomenike naravne in kulturne dediščine v Celju.